Medtem ko prvi predstavlja simbol moči, plemenitosti, modrosti in lepote, Lipicanca povezuje še s simbolom preobrazbe in duhovnosti. Vse s posebnim namenom – to so lastnosti, ki jih naš narod v tem trenutku še kako potrebuje! Donacija je sovpadala s 440. obletnico Kobilarne Lipica in rojstnim dnem umetnika, ki ga je praznoval 23. novembra, na isti dan, kot je slavila ena najpomembnejših oseb v njegovem življenju, njegov učitelj Sai Baba.

Konja še vedno čakata na prevzem v njegovi posebni sobi Galerije Oskar Kogoj, kjer smo se srečali z umetnikom, ki je znan tudi kot velik častilec narave, v kateri se najraje napaja in ki mu daje moč za ustvarjanje. V teh časih toliko bolj, saj narava zdravi, uči in daje nove ideje. Kadar iščem, ustvarjam; ustvarjam, ker iščem, pravi, in to zavezništvo se nikoli ne neha.

Kako z vsem (duhovnim) znanjem, ki ste si ga v letih raziskovanja pridobili, gledate na dogajanje v svetu in Sloveniji v tem trenutku?

Ko sem se rodil, so bili moji starši v strahu, bila je vojna. Kot otrok začutiš te stvari in nekako živiš z njimi. Spominjam se, da sem na našem dvorišču videl mrtve partizane. Ta strah ti ostane v srcu. Potem smo bili v begunstvu, tudi tu nas je spremljal strah, predvsem strah staršev, ker so se bali za nas otroke. Povojno obdobje je bilo posebno, družba je bila spremenjena, vse je bilo nacionalizirano, tudi hiša, v kateri smo zdaj in kjer je živela mama. Ta dejanja so bila po vojni sicer potrebna, da bi ljudstvo bolje živelo, in to spoštujem. Danes pa nas spet obkroža strah. Ko greš iz vasi v mesta, recimo v staro Gorico, so tam ljudje še bolj prestrašeni kot pri nas. Stara Gorica je mesto starčkov, več kot tisoč jih je in vsak ima veliko denarja. Strah jih je, da bodo izgubili denar, pa zdravje seveda tudi. Vsak dan gledajo televizijo, v Italiji ni nič bolje kot pri nas. Dogaja se globalno zastraševanje. Mnoge bolezni so bile hujše, ampak ali vidite, kako, recimo, televizije po svetu, pa tudi v Sloveniji, kar naprej trobijo o stvareh, ki so nepomembne, in plašijo ubogo ljudstvo? Že pred 3000 leti je Aleksander Makedonski s 100.000 vojaki s strahom premagal milijonsko vojsko perzijskega kralja Dareja. Danes vlada strah, ki je škodljiv za slovenski narod. Nič se ne dela, brez dela ne moreš živeti. Bolezni so bile že prej, gripa in druge, ne bom jih našteval, pa ni bilo nikoli nobenega preplaha. Kot otrok sem že doživel policijsko uro, ampak poslušajte, tako ni mogoče več živeti! Tukaj bo tudi slovenski narod plačal. To je res Sodoma in Gomora. Moja mama je že po vojni rekla, da je Sodoma in Gomora, pa tega takrat nisem mogel razumeti. Kot občutljiva duša je razumela, da se nekaj premika. Današnje stanje je tudi odraz naše civilizacije – ogromno je pohlepa in laži. Kje so ljubezen, resnica, pravilno delovanje, mir in nenasilje? Tega manjka. In šole! Ne moremo vendar zapirati šol, kakšna šola na daljavo! Brez stika profesor-učenec je tako, kot bi bil otrok brez matere in očeta. Ta strah je videti tudi v otrocih. Moja vnukinja, ki se je rodila na isti dan kot jaz, je rekla, da bi najraje umrla, tako jo je strah. To pa niso več heci!

Kaj ste rekli vnukinji, kako ste jo pomirili?

Prijel sem jo za roko, jo pobožal in ji povedal nekaj lepih stvari. Rekel sem ji, naj si stolče en lešnik ali oreh. Potem je zunaj zakurila ogenj in sem ji rekel: 'Poglej v žerjavico, v ogenj, to te bo osvobodilo in ti dalo moč!' Potem gre tako počasi naprej.

V svojem življenju ste veliko doživeli, kdaj vam je bilo najtežje?

Veste, ko človek raste in pride do izkušenj, se naučiš, in tako so nas učili tudi starši, da moramo vsako stvar delati z ljubeznijo. Spomnim se trenutka, ko sem bil še mulček in so ljudje v velikih bučah v tem času vozili na polje lužo – gnojnico. Moral sem pomagati očetu. »Vse je treba delati z ljubeznijo,« mi je dejal. Jaz pa sem mu rekel: »Kako, tata, če pa to tako smrdi.« Nekoč je očetov prijatelj, ki je tudi vozil, poklical očeta na sestanek. Ko so se dobili, je rekel, da ne bo več vozil luže, ampak nekaj drugega. Pa je prevažal ljudi čez mejo, so ga dobili in zaprli za 30 let. Vedno moramo po boljši poti, pustiti slabo za sabo. Slabo se ne sme misliti, niti govoriti, niti delati. Delati moramo dobro, razvijati ljubezen in si med sabo pomagati. Zgodovino gledamo, da bi se kaj naučili. Moramo pa vedno iskati resnico, vsepovsod, v obliki, umetnosti in v kateremkoli dejanju. Danes je v kruhu malo moke, veliko je neumnosti, kje je človeštvo!

Kje?

Smo na pragu velike transformacije. Ne pustijo nam delati, ni vojne, ampak se umira na drug način. Imamo policijsko uro, hujšega ne more biti!  

Kako živite v tem času, da ohranjate svojega duha?

Vsakdo mora najti rešitev zase. Jaz raziskujem oblike, grem v gozd, tam je toliko skrivnosti, spajanja z naravo. Veste, kako gre duša? Najprej je v kamnu – razvita duša, po slovensko se reče krot, ko se duša v kamnu razvije, gre v drevo, ko se razvije v drevesu, gre v žival in iz živali v človeka. Tu smo, da se razvijamo, učimo in smo srečni. Na univerzah počasi že vnašam skrito znanje, ki je v človeku. Veste, kje? V srcu, tam je center! Slovenci imamo največ cerkva posvečenih srcu Jezusovemu in materinemu srcu. Celo v stari Gorici imamo staro cerkev, najnovejša je bila pa po vojni zgrajena po načrtih Maksa Fabianija – cerkev Svetega srca. Po delih cenimo umetnike in tudi politike. Dela določajo osebnost. Pomemben pa je tudi tisti, ki se trudi, orje zemljo in živi od krompirja. Čeprav smo včasih doma imeli sedem mesnic, je prišel čas, ko smo morali začeti s kmetovanjem, pa moj oče ni bil kmet, sicer ne bi preživeli. Hrana je najboljša obramba. Če ne bi imeli hrane, partizani ne bi mogli izboriti svobode. Skratka, raziskujem naravo, ostanek moje meditacije pa so palice – študiram različne korenine, oblike, iz vsega tega se da razbrati neverjetne stvari!   

Bi rekli, da se v krizah rodijo največja dela?

Spomnim se svojega profesorja, največjega poznavalca Prešerna v Ljubljani, Alberta Paplerja. Rekel nam je, da pesnika ne moremo razumeti, če ne doživimo trpljenja v ljubezni. Vsak človek mora kdaj malo potrpeti, to je stvar razvoja. Ko greš prvič na konja, te vrže s sebe, moraš vztrajati in tudi malo potrpeti. Mene je naša kobila Mici večkrat vrgla s sebe, nisem mogel sam zlesti nanjo. Potem sem se z njo pogovoril, ne vem, kaj sem ji rekel v uho, da je sklonila glavo in sem lahko zlezel nanjo. Vedno se je treba znajti, tudi v tem času, ampak pomembne so resnica, čista voda, čista narava in čista hrana. Najbolj naravna hrana je najboljše zdravilo. Velika intelektualna izkušenost, ki je ne prenesemo v življenje, je kot neprebavljena hrana. To je povedal moj učitelj Sai Baba. Ampak to je povedal tudi Jezus Kristus, vsi avatarji govorijo enake reči. Samo zgodovinski trenutki so različni. Človek je danes že zelo razvit, nekateri lahko že zapustijo telo in raziskujejo različne stvari.

Nekje ste povedali zgodbo, kako je vaš učitelj Sai Baba neki ženski, ki je v rokah držala umirajočega otročka, dejal, da ga lahko ozdravi, ampak da bo v naslednjem življenju invalid. S tem ste hoteli reči, da je videl čez trenutno dogajanje. Kaj, mislite, se bo zgodilo potem?

Človek se je v zadnjem času premalo razvijal v svoji notranjosti. Vse je v nas, zunaj ni ničesar. Pohlep nas je pripeljal v čisto materialni svet. Imaš kilogram kruha, rad bi jih imel tisoč, pa ni treba. Če ni potrebe, ne smeš imeti več. Ker tako onemogočaš razvoj sočloveku. Pomagaj drugemu, tako lahko vidiš, koliko si dober! Napovedano je zlato obdobje, ki bo trajalo tisoč let, in zdaj smo na prelomnici. Prihaja zima, po zimi bo pomlad, če bomo pametni, bo to obdobje hitro prišlo, odvisno je pa od nas. Ali se bomo hitro razvili ali bomo čakali. Malo borbenosti za resnico mora biti; če so se naši partizani znali boriti zanjo, se bomo tudi mi. Imeli smo izkušnje že od rimskega imperija, saj so nas vseskozi tlačili, poglejte Italijo, saj ima slovenska imena, toponimi so vsi slovenski. Povem enega? Amore je »v morje«. Pred krščanstvom so nas krstili v morju – a more, v morju. Moj prijatelj Maslanič je študiral vibracijo, lepa oblika vibrira, kot recimo roža, vse to nam pomaga, da se bolje počutimo, zato moramo iskati take trenutke. Koliko je bilo ozdravljenih ljudi na goriški Sveti gori! Verjeli so, da bodo ozdraveli, ampak je tudi točka taka, da ima vibracijo, božanski sij. Nisem razumel, zakaj smo kot otroci hodili tja gor, ampak nekaj se dogaja. Ogromno je dokazov čudežnih ozdravitev. Vendar to ni čudež, je samo naravni proces, ki mu rečemo čudež. Saj Baba je napravil take čudeže, da si niti predstavljati ne moremo. Ampak najpomembneje je, da delamo dobro. Če delamo dobro, se nam dobro vrne. Tisti, ki dela slabo, se mu vrne slabo.

Kaj je najdragocenejše darilo, najdragocenejše znanje, ki ste ga dobili od vašega učitelja Sai Babe?

Eden od posebnih trenutkov je bil, ko je imel Sai Baba 82 let. S prijateljem, priznanim floristom Jakončičem, sva zanj izdelala srce iz 3500 vrtnic. Takrat je bilo tam ogromno ljudi, veliko jih je bilo iz nekdanje Jugoslavije, pa nam je prišel ven voščit. Druga stvar je pa ta, ko sem s peščico ljudi videl, kako je iz sebe spravil zlato jajce, materializiral ga je. 

Kaj mislite, da bi Sai Baba danes dejal ljudem?

Naj začnejo delati doma z zemljo, če jo imajo. Tudi jaz imam svojo njivo, sem zasadil krotovnike, debele orehe, da ne bi izginili iz naše kulturne dediščine. Verjetno bi še rekel ljudem, naj delajo kaj koristnega, naj posadijo drevo, peljejo otroke v gozd, k reki, naj poslušajo žuborenje tolmuna, pijejo čisto vodo, naj počnejo stvari v naravi in se bodo izvili iz primeža medijev. Ne glejte slabih stvari na televiziji, saj nimate česa gledati. Strah je grozna stvar, to je bilo vedno orožje. Človek mora delati, če ne dela, je v zaporu. To ni obramba proti bolezni. Proti bolezni se moramo drugače boriti, z zdravo hrano, naravo, ki pa je ne smemo onesnaževati in izkoriščati. To so naši predniki že vse vedeli. Sam uživam cvetni prah, med, uporabljam tudi propolis. Malo ga dam na vato pa v eno nosnico in drugo, malo v grlo, pa noben hudič ne more skozi. Za boljše počutje pa prijata tudi kozarček vina in kakšna fetka pršuta.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_50
Zarja Jana
naslovnica