Bile so plešoče, včasih šepetajoče, pa mile in drzne, odločne. Premišljujem, ali Brina Svit, pisateljica, ki piše v francoščini in svoje knjige prevaja v slovenščino, pleše svoj ljubi tango tudi takrat, ko govori. Rada govori, predvsem o svojih junakih in njihovih zgodbah, ki, zdaj vem, ne burijo domišljije le meni kot bralki, ampak tudi njej, njihovi ustvarjalki.

»Pridite v sredo, ob enih, na kosilo k meni v Zagrajec,« mi je odgovorila na vprašanje, kdaj se lahko dogovoriva za intervju. In to kosilo za veliko mizo pred hišo je bilo prijetno v njeni družbi in družbi njenega moža Francoza, ki se je z nami pogovarjal v slovenščini. Ker smo gledali na Italijo, smo jedli testenine. Tako okusne, kot jih že dolgo nisem okusila. »Tudi moji prijatelji iz Italije jih obožujejo,« je rekla Brina in dodala, da pravijo, da skuha boljše kot njihova mama. Če ji to rečejo Italijani, potem je ne hvalim kar tako. Sladica, ki je sledila špagetom v paradižnikovo-česnovi omaki, je dišala po Franciji – pečene kutine. Slastne, nasitne, mikavne. Ob kavi je Brina postala malce nestrpna, ker se ne fotografira rada, pa je sledilo prav to. »Ne maram se fotografirati,« je rekla in povedala, da občuduje Eleno Ferrante, katere resnične identitete ne poznamo in ki se ne pojavlja v javnosti. Nihče ne ve, kdo se v resnici skriva za tem imenom. »Če bi se dalo, bi se temu delu s promocijo izognila. Čeprav se z veseljem zdaj pogovarjam z vami, ker me zanimajo ljudje in ker vsako srečanje nekaj prinese s sabo. Obenem se zelo rada srečujem s svojimi bralci, ker ima vsak kaj povedati o moji literaturi. A najbolj mi je všeč, kadar mi ljudje pišejo v mojo založbo in mi povedo, kar mi imajo povedati, s tem imam res veliko veselje in jim z veseljem odpišem,« je povedala pisateljica, katere knjige izdaja založba Gallimard v svoji elitni zbirki La blanche.

Ne bojim se povedati, da dvomim

Sedeli sva v njeni pisarni, za katero bi lahko hitro ugotovili, da je soba pisateljice ali vsaj svetovljanke, ki ljubi umetnost, in govorili o – dvomu. S pisateljico, prejemnico prestižnih francoskih nagrad. »Ne bojim se povedati tega, da dvomim. Dvom je konstruktivni del pisanja. Velikokrat se zgodi, še posebej če pišem roman, da si po 50 straneh pisanja rečem: Kaj pa če je vse to zanič? Tudi zato so mi bile novele, ki sem jih nazadnje pisala, v večje veselje.« 

Je kakšno vrgla ven? »Ne, le ena je ostala nedokončana, a jo bom dokončala. In nastala bo še ena. Ko sem se nazadnje z letalom peljala s Krasa v Pariz, je zraven mene sedel mlad fant, njegove roke so bile čisto bele. Vprašala sem ga: Ste vi mogoče kolesar? Rekel je, da je res in da gre na Tour de France. Zanimam se za šport, in to strastno. Ko sva se potem začela pogovarjati, in najin pogovor je trajal vse do Pariza, sem si rekla, da bom o tem napisala novelo. Sem že začela. In to z naslovom: Ne zmagati. V njej bom med drugim razmislila, kako smo vzgojeni v tekmovalnost.

Ampak dvom, ne, res me ni strah povedati, da včasih tudi dvomim. Treba je imeti dobro razmerje zaupanja vase in dvoma. Dvom je lahko zelo inspirativen. Ko se začneš spraševati, ali je nekaj res dovolj dobro, lahko najdeš boljšo rešitev. Če si takoj zadovoljen, to ni najboljši način, da stopimo v ustvarjalni prostor.«

Nisem si mislila, da bom kdaj lahko pisala v francoščini

Če pokaževa dvomu hrbet in pomisliva na to, da je naenkrat začela pisati v francoščini za najboljšo francosko založbo – no, za to je bilo pa potrebnega ogromno poguma? »Pravzaprav sem bila pahnjena v to. Ko me je francoski časnik Le Monde povabil, da napišem novelo, ki so jih objavljali vsak teden čez poletje, sem bila prepričana, da jo lahko napišem v slovenščini. Pa so rekli: 'Ne, ne, v francoščini.' In sem jo. Potem pa so bili vsi presenečeni, kako je lahko povsem ne(po)znana pisateljica napisala najboljšo novelo poletja, kot so napisali bralci Le Monda. In sem si rekla – no, zdaj sem pa na konju. Od zdaj naprej bom pisala v francoščini. 

Tako je v francoščini nastala moja naslednja knjiga Moreno, ki sem jo napisala, ko sem bila kot pisateljica povabljena v pisateljsko rezidenco k italijanski baronici v Toskano, a mi tam ni in ni šlo in sem se začela spraševati, zakaj hočem sredi življenja, pri več kot štiridesetih, zamenjati jezik. Zapustiti majhen jezik, po številu govorcev seveda. Potem pa sem začela premišljevati, kaj to pomeni za nekoga, ki prihaja iz tako majhne države, kot je naša. Ki govori jezik, ki ga govori dva milijona ljudi in so ponosni nanj, ker je prav jezik edini pravi temelj njihove identitete. Zakaj ga hočem zamenjati za velik jezik, v katerem je napisane že toliko literature? Postavljala sem si to vprašanje in istočasno opazovala, kaj se dogaja okrog mene. Baronica je imela več služabnikov, med njimi je bil tudi Mohamed in z njim sva se takoj zbližala. Tragična figura. Začela sem pisati o njem. In tako je nastal Moreno, ki so ga na založbi sprejeli z odprtimi rokami, mi celo čestitali zanj. Tako sem prestopila s hodnika prevodne literature na hodnik francoske literature. Zdaj sem v francoski literaturi, čeprav vedno, ko pišejo o meni, napišejo Slovenka Brina Svit. Kar mi je seveda čisto v redu. Kar v resnici sem. Slovenka, ki piše v francoščini.« 

Vsako knjigo napišem dvakrat

»Glede na to, da sočasno obstajam v slovenski literaturi, mi je ta pozicija transnacionalnosti – torej da nisem z obema nogama ne v eni ne v drugi domovini – všeč. Čeprav napišem vsako knjigo dvakrat. Kar je včasih zamudno, a obenem mi da misliti – ko grem še enkrat čez svoj tekst in ga kot avtorica prevajam, je preprosto: kadar v slovenščini kaj ne deluje, napišem drugače. Francoščina je zelo drugačna od slovenščine: je racionalna, ironična. Ne reče, da je nekaj dobro, ampak da nekaj ni slabo. Skratka, to dvojno pisanje me hkrati veliko nauči. Vidim svoje napake in jih preprosto popravim. Če mi kakšen prizor ni najbolj všeč ali pa kakšen dialog ni najboljši, ga lahko, ker sem avtorica, napišem v slovenščini bolje.«

Iz slovenščine v francoščino pa ne bi šlo? »Ne, sem poskusila, pa ne gre.«

Eksotična sem za Slovence, za Francoze pa še bolj

»Sama sebe absolutno nimam za eksotično. Živim v Parizu, kjer se že trideset let vozim s kolesom. Imam hišo v Sloveniji, ki je moj dom. Hodim plesat v Buenos Aires, ki je tudi moje mesto. Argentina je v mojem življenju edini luksuz, ki si ga privoščim. Tam si najamem stanovanje in poskušam živeti kot domačini. Koordinate Pariz– Zagrajec–Buenos Aires se morda slišijo eksotično, a jaz jih ne čutim tako. Sicer me pa že nekaj časa ni bilo v Buenos Airesu.« 

Svet preprosto ne sme biti več tako dostopen

»No, zdaj tako ali tako ne moremo potovati, ker je letalski prevoz zreduciran na minimum. A je čisto prav tako. Svet nam je postal preveč dostopen. Množični turizem. Turizem kot nekakšna bolezen. Vse videti, vse izkusiti, instantno. Ne sprašujemo, kaj to pomeni za naše okolje, za planet. Hočeš nočeš bomo morali spremeniti naš način življenja. Ne zavedamo se, da naša hiša gori. Naša hiša gori, mi pa gledamo stran, kot je rekel francoski predsednik Chirac že pred desetimi leti v Združenih narodih v New Yorku. Prišel je čas, ko nam ne sme biti vseeno. Ko se moramo spet začeti zanimati tudi za politiko.«

Dom v Parizu ali Zagrajcu? 

Premišljujem o tem, da je Brina večino svojega življenja – tja se je iz Ljubljane preselila pri 23 letih –  preživela v evropski metropoli Parizu. Da se tam srečuje z znanimi umetniki in živi povsem urbano življenje, medtem ko v Sloveniji domuje v vasici s pomenljivim imenom Zagrajec. Skorajda na koncu ničesar je njena hiša, pa vendarle ji omogoča prostran pogled na neskončno morje Tržaškega zaliva. Nič urbanega ni tam, kotiček očesa za vrtom komaj doseže sosedovo hišo. Medtem ko je njen pariški dom nedaleč od Bastilje, njen slovenski dom obdaja velik vrt in celo bambusov gozd, pogled pa sega v neskončnost iger narave z letnimi časi in barvami. »Le dvajset minut imava do morja in prav tako 20 minut do Trsta. Tudi Ljubljana je blizu, dobro uro stran,« pravi Brina in doda, da je prej več živela v Parizu, letos pa, zaradi epidemije, na Krasu. »Moj mož je tu že od marca (med kosilom mi je zaupal, da bi lahko kar ostal tu, op. a), jaz pa sem šla vmes dvakrat v Pariz, ker pripravljam novo knjigo, ki je tik pred izidom, in moram tudi kaj delati. Recimo prevajati, kar je kdaj moja služba. Ne bom rekla poklic. Služba za denar.« 

Tudi v Parizu se ne da živeti le od pisanja

Čeprav se lahko Brina Svit pohvali z največjimi evropskimi in francoskimi literarnimi nagradami, pravi, da bi lahko živela od pisanja šele, ko bi se njene knjige izdajale v številkah, kot je 100.000. »Vendar nisem niti približno tam. Moje knjige sicer izidejo tudi v žepnicah, kar pomeni, da se vseeno prodajajo, vendar se od tega ne da živeti. Kdaj pa kdaj prosim za subvencijo francoskega ministrstva za kulturo in jo po navadi dobim. Z njo sem šla prvikrat v Buenos Aires in pozneje v Reykjavik. S subvencijo, ki sem jo dobila za projekt romana. Odlično se mi je zdelo, ko sem se šla učit plesat tango v Buenos Aires z denarjem, ki je bil namenjen pisanju knjige o tangu. O tem, kako se moja junakinja uči plesati.«

Tango mi je dal samozavest

»Kadar greš plesat, stopiš na sceno. Vendar ne stopiš na sceno s svojim možem, partnerjem ali prijateljem, ampak sama. Se izpostaviš. Tango je tudi igra, ki je lahko tudi kruta. Če te nihče ne povabi, se lahko počutiš zelo slabo. Seveda pa je to odvisno tudi od tega, ali znaš dobro plesati. Še posebej v Buenos Airesu. Tango ti lahko da tudi samozavest. Ker je zahteven ples. Ker se ga je treba naučiti in se mu znati prepustiti. Ker gre za dialog med dvema. Za zelo senzualen dialog, ki ga vedno predlaga moški, ker on vodi. Ženska mu odgovarja. A odgovarja mu lahko z veliko domišljije, z veliko suverenosti, z veliko igrivosti. In če je tako, jo plesalci cenijo. Seveda je lahko zraven tudi veliko čutnosti. V vseh smislih čutov: vonj, dotik, koža … A je tudi veliko prijateljstva in naklonjenosti. Jaz recimo v Buenos Airesu zelo rada plešem s starimi ljudmi. Ker je to njihova zgodba. In seveda je v tangu tudi veliko erotike, to gre zraven. Vsi tisti, ki pravijo, da ne gre, se sprenevedajo ali pa si ne upajo povedati. Če govorim o tangu kot emancipaciji — in to velja za moške in ženske — je to nekaj v tvojem življenju, kar obstaja izven družinskih in zakonskih vezi. Da si lahko rečeš: 'To je samo moj svet in se tiče samo mene.' Ko sem šla prvič v Buenos Aires, moja otroka sta bila že odrasla, se mi je zdelo, kot da sem prvič naredila nekaj zares zase. Lahko pa povem še nekaj. Tudi v Ljubljani se pleše odličen tango. In imamo čudovit festival.«

Nove definicije ljubezni, njena nova knjiga

»Naslov je malo provokativen tudi zato, ker v francoščini beseda nova pomeni tudi novela, torej ima več pomenov. Obenem pa gre za to, da se z vsako ljubeznijo nekaj naučimo o sebi, se razširimo, nas je več. Zgodi se, da naredimo nekaj, za kar nismo vedeli, da lahko naredimo. Se presenetimo. In predvsem, da to naredimo, ne da bi karkoli pričakovali v zameno. Kar je najboljša definicija ljubezni,« je o svoji najnovejši knjigi, ki jo je pri nas izdala Mladinska knjiga, povedala Brina Svit. 

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_51
Zarja Jana
naslovnica