O svojem življenju je že dolgo nazaj – celo desetletje – pisal trilogijo, pa mu jo je spacala voda. Zjokal se je, ampak kot vsaka slaba stvar je tudi ta prinesla nekaj dobrega. Biografski roman Rac, ki sta ga soustvarjala s Petro Pogorevc. Trenutno sploh ni v dobri koži, ampak se drži nad vodo. Potrt ni, je pa kritičen do nedržave, pravi, in do človeka, ki je vsega kriv, tudi za to, da mu narava kaže zobe.

Odkar je »priklenjen« na kisikovo bombo, nikamor ne more, razen v sanjah. O, tam pa gre kamorkoli, kjer je lepa narava, in nikoli po isti potki. O številnih poteh boste lahko brali v modri knjigi, ki je ne dolgo nazaj izšla pri založbi Beletrina. Dve leti je nastajala, da bomo občutili tisto potko, na katero mnogi ne stopimo, pa ni rečeno, da nas ne zanima, kaj se tam skriva. On je stopil čez. Bil za to nagrajen in kaznovan. Ni nujno, da življenje teče gladko, je pa lepo, če dobiš kdaj priložnost, da se srečaš s sabo. In to se lahko zgodi le, ko se ne pretvarjaš. Velikim igralcem življenja to sem in tja uspe. To veš, ker, ko jih gledaš, poslušaš ali o njih bereš, prejmeš takisto priložnost tudi sam. Odkriješ se na nov način.

Mnogi, tudi kolegi iz gledaliških vod, ga sploh ne imenujejo z imenom Radko Polič. Rac mu ustreza, a ne vedno. Včasih bolj, včasih pa manj. Raccar. Rac Car. Car preživetja. Zadnjih šest let pa sploh ni bil prikrajšan za boleča izkustva telesa. Kakšen scenarij je zanj pripravilo življenje! Na boga ne da kaj dosti, niti zdaj, ko se bliža osmim križem, se ne zanaša nanj. V življenje po življenju tudi ne. Je bil že tam na drugi strani, kjer ni nič. Le tema.

– V kaj pa verjamete, gospod Radko?

»V človeka že ne. Vedno rečem, da je kiks narave. To, kar se je začelo s covidom, je samo začetek, lahko pa, da je že tudi konec. Sto let se pojavlja virus v vseh možnih oblikah in nič se ne naučimo. Covida ne razumejo.«

– Kaj pa vas lepega v teh časih gor drži?

»Dobra literatura. Dober film. Razmišljanje … ko odtavam od vseh teh političnih svinjarij, ki se dogajajo.

– Kam pa odtavate?

»Na morje, predvsem na morje. V sanjah poslušam kaj lepega in potem sanje res zaplavajo ...« (tišina)

Prišla sem ga obiskat na dom. Petintridesetkrat vsaj se je selil. Zdaj živi v petem nadstropju čisto blizu televizije z nezavidljivim pogledom na viličarje, saj mu bo pred kuhinjskim oknom zrasel hotel. Tudi nobenega miru ni zadnje čase, ko gradijo. Če že odpre okno, ga hitro tudi zapre. Pogreša zvoke čričkov. Tistih z otoka Unije. Pa zvoke vetra. Tramontane, burje, juga, mistrala, to so simfonije, ki jim rad prisluhne. Ki bi jim rad še kdaj, pa zdaj zaradi težke kisikove bombe, ki stoji v predsobi, ne more nikamor. Na hrvaško morje objet svoj bor, pa sploh ne. Drevesa ga pomirjajo. V njihovo govorico in povezavo pa verjame. Zato jih objame in si dovoli, da se preda občutkom zlitja z nemimi pričevalci. Prišla bi že prej, pa je rekel, naj najprej preberem knjigo RAC. Ko sem jo, nisem imela več vprašanj. Vse je povedal na skoraj petstotih straneh že Petri Pogorevc. Po kaj sem potem sploh prišla v peto nadstropje na Pražakovo, in to v času, ko so taki obiski strogo prepovedani?

Katastrofa: zadnja postavka je pisatelj

427 strani. Dve leti intenzivnega pisanja. Soustvarjanja z dramaturginjo Petro. Eno celo življenje vrhunskega predanega igralca. V črticah zapisano življenje, ki je izzivalo in izzvalo. Katastrofa se mu zdi, kako malo je dandanašnji vreden pisatelj. Za kuhinjsko mizo ob dnevnem časopisju piše predloge k pogodbi, ki jo je napol priseben sklenil, ko je bil v bolnišnici. »Za posrat pogodba … pa bi radi, da v kulturi kaj naredimo, a si sami med sabo jemljemo.« Težko verjame, da je delo avtorjev, ne samo njega, tako malo ovrednoteno. Dve leti sta torej s Petro dopolnjujoče soustvarjala njegovo avtobiografijo, seveda ne zato, da bi kateri ne vem koliko zaslužil, ampak tudi ne, da bi se nekdo drug na njun račun okoristil. »Če bi prej vedel, se tega ne bi šel. To je pa višek. Dobim štiri odstotke neto od knjige, komu gre pa 96 neto?« Že naslednji dan mu založnik pojasni, da vsaj polovico od zaslužka poberejo knjigarne, in med drugim pove, da so bili v njegovem primeru še precej radodarni, da drugim pisateljem ne zmorejo dati niti toliko. Da je založništvo v stiski. Da ne gre za to, da bi se okoriščali s pisatelji. Racu se zdi to katastrofa. »Tisti, ki napiše knjigo v Sloveniji, si lahko da šus v glavo. Namesto da bi 50 odstotkov dobil pisatelj, dobi knjigarna. Tega ne zastopim. To je ta neoliberalizem. Tiskarna. Država in knjigarna. Tri postavke, ki poberejo vse. Poznam pisatelje, pa si mi niso niti upali kaj dosti povedati, kako to je. Vedel sem, da je nenavadno, kako malo je vreden pisatelj, ampak ne, da je tako grozljivo. Katastrofa.«

Zmeri sem neki umiral

V veži opazim ogromno kisikovo bombo. Opazi, da pogledam stran, in mi pove, da je v njej za osem dni tekočega kisika. Brez tiste bombe ne more živeti. »Čudež je, da sem še živ.« V zadnjih šestih letih ga je večkrat izdalo srce, bil je tako rekoč že na onem svetu.

Ah, kako pogreša morski zrak. V šestih urah bi se zadušil brez zdravila. »Sem v slepi ulici, odvisen od zdravil.« Se zgodi tudi, da se kdaj pa kdaj zamisli in potem kot na mah mine šest ur, in če nima pripravljenega zdravila, se lahko zgodi konec. »Hecno je to, kaj čmo.« Ne pomiluje se, uporabi pa velikokrat besedo katastrofa, ampak se ob njej zna nasmehniti. »Realen pesimist sem, čeprav to dvoje ne gre skupaj.«

Pet let nazaj se je začelo to okoli zdravja intenzivneje dogajati na Vošnjakovi, pove. Za isto mizo. »Zmeri sem neki umiral, pa so me reševali, reanimirali. Katastrofa.« Močno so vtisnjene v njegovo telo izkušnje zadnjih let. Kot da bi prevladovale nad celim življenjem. Stiske s srcem in pljuči pa zastrupitev z MRSO, pred dvema letoma še septični šok. Spraševal se je, kaj vse bi še lahko dobil. »Vse sem dal skoz, še raka, ki to ni bil …« Kako se je vsakič znova izvlekel, boste prebrali v knjigi. Čisto na koncu, ampak pred tem se je odvilo eno z intenzivnimi doživetji napolnjeno življenje.

 »Preveč polno,« je priznal.

– Ampak čisto dobro zgledate.

»To mi vsi govorijo, ampak počutim se pa grozno.«

Trilogija, nekoč napisana in potem izbrisana

Pred leti je že napisal trilogijo, pa je voda vse izbrisala in popacala. Pisal je s črnilom. Poplava v njegovem stanovanju, tedaj na Ciril-Metodovem trgu, pa je vse zapise, tudi zvočne in filmske, izbrisala. Takrat se je selil in ga nekaj časa ni bilo v stanovanju. Nesreča z vodo v zgornjem stanovanju je povzročila katastrofo tudi v njegovem. »Vedno pišem na roko. Nikoli s pisalnim strojem. Nimam nobenih elektronskih naprav in jih tudi ne maram. Vse sem napisal s tinto. Vse se je razlilo … in sem si rekel: Usoda je naredila svoje. Zjokal sem se ...«

Najprej je firmo Toplovod tožil, a je hitro odstopil od tožbe, ker naj bi krivdo za škodo nosil en sam ubog človek, ki je storil to človeško napako. »Sem rekel, mah, se mi smili. Odselil sem se brez vsega. No, nekaj nožev in vilic je ostalo ...« Od tam je šel na Vošnjakovo, pravi, da na kraj zločina, saj je tu osem let živel nekoč z mamo in očetom. »In krog se je sklenil.« Knjiga o Racu je tudi zgodba o njegovi vseživljenjski povezanosti s starši in bratoma Vaskom in Cverom. Trenutno vse tri stiska v srcu. Je knjiga o življenju v Beogradu, Berlinu in Beli krajini. Kot otrok je vzljubil Beograd za zmeraj, ampak priti iz Beograda v Črnomelj na počitnice k sorodnikom, kjer je jedel najboljše češplje, bosanke so jim rekli, je bilo pa nekaj najlepšega. Na mizi jih opazim, češplje, ampak nikoli več ne okusi tistega okusa iz otroštva. Izreden spomin na tista leta ima. Življenje v Berlinu takoj po drugi svetovni vojni je še eno od intenzivnih okušanj, ki so se vtkale vanj. »In kako se je kuhalo ob raznih diplomatskih sprejemih! Najbolj se spomnim pečene divje svinje, ki so jo pečeno in razkosano servirali zavito nazaj v kožuh.« (2020: 58) Ampak, kjerkoli je bil zraven Radko, vedno je kakšno ušpičil. »Moje otroštvo je bilo en sam velik teater. Ali pa en tak napet in razburljiv film.« (2020: 12) Ob branju knjige se boste nasmejali pripetljajem, navijali za Poličeve brate, Vaska in Cverota, da jim uspe preživeti.

Ženske

Na kuhinjski mizi opazim Sobotno prilogo, odprto na strani, kjer je intervju z Mileno Zupančič, drugo Poličevo ženo. (Prva je bila Zalka Hace, s katero ima sina Matevža.) Novinarka Vesna Milek je Mileno med drugim vprašala, kaj misli o Racovi knjigi. Odgovor, da je vse preoblikovano v domišljijo, ga je presenetil. »Najbolj se spominjamo stvari, ki jih sploh nismo doživeli,« je želel dodati, sicer pa o njej in Dušanu samo najlepše.

Milena ga je nekoč zapustila. »Pozneje sem izvedel, da se je njuna zveza začela že veliko pred Dubrovnikom. Koliko časa sta sedela na dveh stolih? Nekaj časa je bilo zame hudo. Nisem mogel verjeti, da me je prevarala, in to z nekom, ki sem ga tako dobro poznal. Ampak … (2020: 280) ... namesto da bi kuhali zamere, smo se pobotali v skupni obsesiji: gledališče.« (2020: 280) Ostali so prijatelji. Po Mileni se je hitro spet poročil. Tudi v tretje z igralko. Z Baro Levstik, s katero ima sina Arnoža. Zdaj je že trideset let samski. V knjigi napiše, da mu nič ne manjka, meni se pa zdi, da ne bi bilo nič narobe, če bi imel v petem nadstropju kaj ženske družbe. Pa je rekel, da je prestar. Mu je pa všeč, ko vidi starejše pare, ki se sprehajajo objeti, se držijo za roke, so zaljubljeni in ljubljeni, srečni. Pa ne gre več za telesno ljubezen, za seks. »Seks je pretiravanje. Čeprav sem veliko pisal o seksu tudi v knjigi. Ampak kaj je seks, not pa ven, pa gor pa dol, pa ‘ke pa sm, pa nič’.« Povem mu, da je knjiga zaradi zapisa o Almi Prica (na Dubrovniških poletnih igrah je vzplamtela ta Radkova najčistejša ljubezen, kjer sta avgusta 1988 skupaj nastopila v Ajshilovi Oresteji), o »breztelesni« ljubezni, zame višek njegovih intenzivnih vseživljenjskih dražljajev. V knjigi napiše, da se ne bi smel poročiti ne prvič ne drugič ne tretjič, da bi moral počakati nanjo. »... Najina ljubezen je ostala izključno duhovna. Ponosen sem na to, da se med nama nič telesnega ni zgodilo in sva odšla drug od drugega povsem neomadeževana. Z lepim in vzvišenim čustvom, ki nama je ostalo za vse življenje, ker ga nisva 'pokvarila' s seksom.«

Ni še konec

Vas je česa sram? Ga vprašam potem, ko že pogleduje na uro, saj prihaja čas, ko bo treba vzeti tisto rešilno zdravilo. »Zanimivo vprašanje. Bolj me je sram, da nisem več blebetal o tem, kako ta svet uničujemo. Ne maram organizacij. Ne maram, da vsi trobijo isto v luno. Rad se borim sam. Takrat sem najbolj iskren. Več bi želel narediti za naravo.« In potem se razgovori o drevesih, o tem, kako verjame, da imajo svojstven sistem komunikacije med sabo, prepleteno mrežo. Od njih bi se imel človek kaj naučiti. Verjame, da čutijo. Verjame v njihovo sožitje. Rad jih objema. Pogreša jih. Zdaj bolj kot kadarkoli. Pa se spet spomni na bore na otoku Unije. Tja ga vleče. Z milejšim glasom se preda občutenju, ki ga doživi, ko se jih dotakne v mislih.

»Ko ga objamem … Čuden psihološki občutek se zgodi ..., kot da si odsoten. Ta mir, ki me prevzame, ta neverjetna tišina, polna zvokov ...«

Spet je tam. Na otoku Unije. Posluša simfonijo vetra. V hišici je. Odpira okno, da bi spokojno in mirno zaspal. Njegova želja, ki jo zapiše tudi v knjigi, je, da bi njegov pepel odnesli tja in ga potresli v morje.

18. avgusta 2022 jih bo dopolnil osemdeset. V igralskem poklicu je dosegel najbrž vse, kar se doseči da. Igral je, ni se pretvarjal, da igra. Prepolno je živel. Se zdi, kot da srce ni več zmoglo. Preveč vsega. Premalo počitka je bilo vmes. Premalo vdihov morskega zraka, vonja borovcev, ki bi lahko sproti podarjala pljučem dovolj kisika.

– Pa niste znali reči ne?

»Saj sem rekel, pa niso slišali.«

– Kaj pa zdaj?

»Zdaj mi preostane samo še čakanje. Bo še pomlad? Bodo cvetlice še lepe, kot so?«

Tišina ...

»Ja nič, kaj čmo.«

Cat. (rez)

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

naslovka_Zarja_Jana_47
Zarja Jana
Naslovnica