Že dolgo vemo, da je velik ljubitelj mačk in je njegovo stanovanje popolnoma belo. Da je nekaj let ustvarjal kostume za slavni kanadski cirkus akrobatov Cirque de Soleil. Da se v njegovi glavi dogaja marsikaj in izbruhne v prepletu čudovitih tkanin, barv, vzorcev, nepojmljivih oblik. Da njegova domišljija in ustvarjalnost nimata meja. Da so njegove kreacije umetnost. In da je tudi Alan Hranitelj sam nekaj čisto posebnega.

Na ljubljanskem gradu so ob 33-letnici Alanovega ustvarjanja in 13 let po retrospektivni razstavi Kostumografija 1986–2006 v Palaciju in Stanovski dvorani pripravili tridelno razstavo. Gledališka bitja so poimenovali razstavo njegovih odštekanih gledaliških, opernih in filmskih kostumov, ki so nastajali v letih od prve razstave pa do danes. Drugi del razstave ima naslov Počivaj v miru, v njem je zbranih sedem figur iz sanj, domišljije, podzavesti, mitologije. Zadnji, tretji del pa je pogled v Omaro norega klobučarja, ta omara ima 37 predalov, v vsakem vidimo klobuk, pripadajoč telovnik, srajco, kravato, verižico, medaljon, čevlje ... in večinoma so to Alanova zasebna oblačila, nosil je vsa razen sedmih, izdelanih prav za to razstavo. Po barvitosti, odštekanosti, navdihu se kajpak prav nič ne razlikujejo od drugih tridesetih. Mimogrede, v vsakem predalu se ozadje ujame z barvo in vzorci oblačil ter dodatkov v popolnost, ki lahko ima le Alanov podpis.

V Palaciju in v Stanovski dvorani je občutje slovesno, pa tudi temačno, skrivnostno, glasba poudarja izjemnost kostumov, likov, govorico oblačil. Vsakemu bo najbrž povedala drugačno zgodbo, nas pa je dan po odprtju razstave zanimalo, kakšno bi nam povedal Alan.

Počivaj v miru: »V tej dvorani je kentaver, mitsko bitje, a ženskega spola, Kentavrinja je pripravljena na boj, na dobro in slabo. Dobro ponazarja regratova lučka, ki tudi meni pomeni nekaj lepega in dobrega, oklep pa pomeni slabo. V zeleno tančico je ovita Bogomoljka, ki predstavlja nežnost in romantiko, a za tem se skriva nekaj groznega, nevarnost. Je ljubka, a nevarna, zavaja. V kotu dvorane stoji debeluška, ki je pojedla napuh vsega sveta. Pred njo leži njen alter ego, vsi imajo pogrebne tančice, skupina se imenuje Wake up call, Zadnji poziv. Zdaj je zadnja sekunda, da se zbudimo, prebudimo, da bi bilo na svetu drugače. Zdaj je zadnji čas za spremembe.«

Kraljica iz opere Črne maske: »Zraven nje so oko, ušesa, usta – postavljeni so najprej, na začetku razstave, v dvorani opernih kostumov, nalašč –, ker vsi samo prisluškujejo, poslušajo pa ne. Govorijo, a se ne slišijo, zato so jih pokrili s črnimi tančicami.«

Kostum iz predstave Orlandina, Plesnega teatra Ljubljana: »Stilizirana krinolina, narejena, kot da odpreš knjigo. Ko plesalka pleše, ustvari lep učinek.«

Kostum duhovnika iz opere Ljubezen, kapital, režiral je Vinko Möderndorfer. Ob njem je kostum iz opere Ples v maskah, ki jo je ravno tako režiral Vinko.

Vojaki in kmetice iz opere Renske nimfe, uprizorila jo je ljubljanska Opera. »V procesu je nastala lepa energija,« se spominja Alan.

Omara norega klobučarja: »Več kot deset let sem razmišljal, da bi bilo zabavno postaviti takšno razstavo, moje osebne telovnike, srajce, čevlje – in jih skombinirati. Nekateri kosi so stari deset, petnajst, dvajset let. Na novo smo naredili večino klobukov in sedem kombinacij. Telovnike smo fotografirali in iz tega naredili ozadja.«

In za konec? Dan po odprtju. Kako se počuti Alan? »Sem zelo utrujen, a na dober način. Bil je pravi čas, da to naredim zdaj.« Ob tej razstavi bo izšel drugi del monografije (prva je izšla ob 20-letnici Alanovega ustvarjanja, razstava je bila na Tivolskem gradu); zdaj pa bodo v njej kreacije, ki so nastajale od leta 2006 do danes, širši izbor del in celotna razstava z ljubljanskega gradu. Razstava, ki jo morate videti. Razstava za dušo in oko, razstava, ki vzburi domišljijo, vliva pogum včasih preveč resno, zategnjeno in konvencionalno oblečenim Slovencem. Razstava, ki je res ne boste pozabili.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.