Ampak kaj, ko tudi na tem področju prevladuje interes kapitala. Novodobni guruji največkrat častijo boga, ki se imenuje Denar! Knjigo, ki stopi za kulise duhovnosti, pravzaprav instant duhovnosti, Vija vaja ven, je napisala Jedrt Lapuh Maležič, ki je to temo spoznala tudi v zasebnem življenju. V knjigi brutalno razgali duhovnost, ki to v resnici ni. Ob branju boste tudi umirali od smeha, to vam zagotavljam!

Jedrt Lapuh Maležič, 40-letna Ljubljančanka, prevajalka in pisateljica, je zelo zanimiva sogovornica, ki štrli iz povprečja na številnih življenjskih področjih. Knjiga Vija vaja ven je že njena tretja in govori o novodobni duhovnosti.

Vaša prva knjiga, ki ste jo izdali leta 2016, nosi naslov Težkomentalci. To so kratke zgodbe, ki se dogajajo v »norišnici« v ljubljanskem Polju. Imate morda sami tovrstne izkušnje?

Ja, imam. Pri enaindvajsetih so mi diagnosticirali bipolarno motnjo. Petkrat sem bila tam hospitalizirana in zato dobro poznam ustroj psihiatrične klinike. Zdaj svojo bolezen večino časa uspešno obvladujem.

Druga knjiga Bojne barve je zbirka kratkih intimnih zgodb o posameznikih LGBT. Osebne izkušnje tudi pri tej temi?

Ja, tudi tukaj. Do tridesetega leta sem se spopadala s svojo istospolno usmerjenostjo. Na vse načine sem se trudila samo sebe prepričati, da nisem lezbijka! Nekaj časa sem iskanje svoje spolne identitete celo krivila za to, da sem zbolela za manično depresijo. Ko sem si končno priznala, da so mi všeč ženske, sem šele v resnici zaživela in v osebnem življenju zares zadihala. Bilo je prav osvobajajoče, znebila sem se strahu, kako me bodo sprejeli tisti, ki so mi pomembni v življenju, pozneje pa tudi stalne bojazni, da bom vsepovsod stigmatizirana, če ne celo opljuvana na cesti. Stežka bi rekla, da vse poteka povsem gladko vedno in povsod, nikoli te ne sprejme čisto vsak, a z gotovostjo trdim, da sem neposredno okolico podcenjevala. Kot lezbični mami, pa tudi ločenki, se mi zdaj zdi, da bi lahko zaživela že prej, namesto da sem na vse pretege bežala.

Potem lahko logično sklepam, da imate izkušnje tudi kot iskalka v duhovnosti, saj knjiga Vija vaja ven govori o tem?

Pravzaprav drži! Ampak poudariti moram, da to ni moja zgodba, knjiga je roman. Nikakor ne bi želela razmišljati kot prvoosebna pripovedovalka, niti ne bi želela, da kdo misli, da sem to jaz.

Kako pa ste vi zašli v duhovni svet?

Zaradi bolezni sem začela iskati drugačno pot do zdravja. Vedela sem, da moram nekaj ukreniti, nisem mogla prekrižanih rok čakati, da se bodo moje težave reševale zgolj z dosmrtnim jemanjem tablet. To sem si želela preprečiti, a pri nas si moraš celostno obravnavo v medicini izboriti, zato se je alternativa ponujala kot na dlani. Vedela sem, da z meditacijo lahko ublažim simptome svoje bolezni. Nisem pa bila prepričana, da bo zaleglo. V tem procesu sem naletela na duhovno učiteljico, ki je ponujala odgovore.

Pa je pomagalo?

V začetku sem čutila blazno izboljšanje, čisto sem padla notri! Devet let sem bila z veseljem del te duhovne skupine. Pozneje vidiš zakulisje in počasi razumeš, da za idilično zunanjo sliko ni vse, kot bi moralo biti.

Imam občutek, da precej zadržano govorite o tem.

Morda zato, ker vse ni bilo slabo, ta duhovna učiteljica ima po drugi strani tudi veliko znanja, zelo sta me pritegnila njen delno znanstveni pristop in široka razgledanost.

Kaj po vašem ni bilo prav?

Na lastno željo sem stopila v zakulisje njenega literarnega ustvarjanja kot neke vrste tipkarska pomočnica. Tako se mi je malo bolj odstrl pogled na vrzeli med tistim, kar smo poslušali na predavanjih, in tistim, kar človeku uspe udejanjiti v resničnosti. Videla sem veliko hierarhije in dvojnih meril, tudi veliko udinjanja, ob katerem se človeku, ki ga predolgo častijo, zamegli presoja. Pravila so postajala vse bolj dogmatična in neomajna, sama pa menim, da je, kdor ne prizna veljave dvomu o svoji nezmotljivosti, že vnaprej zablodil. To, da smo morali člani skupine nositi bele obleke, je bilo še najmanj. Niti zgodbe o tem, s katere zvezde prihajam in kakšna naj bi bila moja galaktična identiteta, me niso toliko zmotile, kot me je to, da sem v duhovni skupini čutila nezdravo pomanjkanje neodvisnega mišljenja.

Pa ste še kar vztrajali?

Bila sem kot tista žaba, ki, če jo vržeš v krop, skoči ven, če pa jo daš v mlačno vodo in jo počasi segrevaš, sploh ne opazi, da se je skuhala. Tudi jaz sem se »kuhala«, ne da bi opazila. To, da sem tako dolgo vztrajala, čeprav so mi lastni čuti velevali drugače, imam za svoj veliki intelektualni poraz. Vsak dan sem postajala huje »odlepljena« od življenja, ki naj bi si ga reševala.

Ste se duhovni vodnici kdaj upirali?

Seveda, a nisem veliko dosegla, dokler nisem dognala, da nimam česa dokazovati njej, temveč moram sebi dokazati, da zmorem brez njene podpore. Za vse, kar sem napak razumela, je bil glavni zlikovec moj ego! Če sem ugovarjala, potem je bil kriv moj ego. Če sem zbolela, ego. Če nisem prišla v belem, ego. Dokler si v kultu, ne moreš imeti prav. Haha, prav sem imela šele, ko sem si prisluhnila in za vselej izstopila, pa še potem so me proglasili za ego manijaka. Vendar pa sem raje egič na svobodi kakor sprana podložnica, bog mi pomagaj. Veste, vsi »protiargumenti« se dajo zaviti v nekakšno ezoteriko, čeprav so dejanja »gurujev« velikokrat dvolična. Božji namestniki na zemlji so strup za duhovnost! Vsakdo, ki pridiga drugim brez sence dvoma vase, se moti že v samem izhodišču! Kje je največ pridigarjev in božjih namestnikov na zemlji? V organiziranih religijah. In ti božji namestniki želijo zlesti v naše postelje in misli.

Kaj pa tisti, ki so zaslepljeni in preprosto ne vidijo, da so postali del sekte?

Ko sem odšla iz te duhovne skupine, pravzaprav sekte, sem bila dolgo jezna na to duhovno učiteljico in skupino. Zdaj je jeza izpuhtela, ostaja lekcija za naprej. Ljudje, ki dolga leta verujejo v vodje in jim brezpogojno sledijo, postanejo nekako brezbarvni, a so kljub temu nevarni. Občutek imam, da bi zagovarjali kar koli, tudi najhujše zlo. V resnici so to globoko ranjeni ljudje, ki jim duhovnost pomeni rešilno bilko in se je oklenejo z vso silo.

Zdaj pa čutim jezo v vašem glasu.

Nimam usmiljenja do instant duhovnosti! Menim, da guruji preprosto ne prenesejo pogleda v metaforično ogledalo, ker nočejo videti svoje dvoličnosti. Če bi jo, bi izgubili poslanstvo. Ni toliko pomembno, kje si, važno je, da veš, kje si! Da se zavedaš, koliko si se sposoben zares pogledati v ogledalo. In resnična duhovnost sta kramp in lopata!

Je lahko instant duhovnost škodljiva?

Zagotovo. Moj primer ni bil v celoti slab, vse se je izšlo, tudi odnesla sem marsikaj dobrega in lepega, svojo duhovno učiteljico še zmeraj cenim. Kljub vsemu sem si vzela, kar sem potrebovala. Roman ne obravnava moje izkušnje. Ampak pomembno je, da se duhovne zlorabe priznajo kot družbeni fenomen. Raziskati je treba, ali je to simptom kapitalizma, želje po takojšnjih rešitvah, plačevanja za uteho, ali pa so ljudje slabotni in duhovnost preprosto potrebujejo, kdor pa jo ponuja, ima pogosto kompromitirane etične standarde. Tega pojava se ne da več ignorirati. Še nekaj je treba povedati: v instant duhovnost ne zapadeš, ker bi bil bedak. Takrat, ko je človek ranjen in šibak, takrat je lahek plen. In dovzeten za dobrohotne »pomočnike«.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana

Naslovnica Zarja 32
Revija Zarja Jana
Revija Zarja Jana, številka 32.