Jerneja Kuntnerja je k Rožancu zvabila Nataša Ralijan. Razlogi, da se še vedno rad spominja svojih folklornih let: »Okrog sebe sem imel vedno fino ekipico, da smo se malo hecali, pa smo bili tako mi božanci, ženske pa božanke, ker so bile lepe punce. Spominjam se tudi zares lepih potovanj, gostovanj z dobro družbo. In tretjič, druženja. Takrat smo bili še v dvorani, ki je zdaj že porušena, zadaj je bil pa dolg klub, tam smo se družili in je bilo krasno.«

Ampak ne, tisti plakat ni bil usoden: »Ah, brez skrbi, tudi sicer bi jih našel,« pravi v smehu Mariborčan. »Ko sem prišel v Ljubljano, sem vedel, da hočem biti pri folklori.«

Če ste eden tistih, ki ob omembi folklore zaviha nos, je razlog lahko samo en: še nikoli niste govorili s pravim folkloristom, takim, kot je Klemen Bojanovič, ali tako, kot je Anja Cizel, umetniška vodja skupine, ki imata folkloro v krvi in o njej govorita z žarom in bleščečimi očki. »Sem študentka etnologije in umetnostne zgodovine, torej je to področje, s katerim se ukvarjam tudi pri študiju,« pravi Anja. »Vodenje skupine v takem obsegu mi vzame ogromno časa. Hvala bogu zdaj še nimam službe, kajti ne predstavljam si, kako bo potem … To je moja strast in največja ljubezen, in če bi to postalo moj poklic, bi bila neizmerno srečna, ampak nihče v Sloveniji se s folkloro ne ukvarja profesionalno. Sistem tega preprosto ne dovoljuje. Ogromno žrtev je, ves moj prosti čas, pravzaprav ves moj čas, ko bi lahko počela druge stvari, vse se vrti okrog folklore.«

Deklice za vse

Če si zraven, moraš biti zraven s srcem, saj je, posebej kadar se bliža koncert, tempo vrtoglav in je treba poleg običajnih dveh dveurnih vaj na teden priti na vajo vsak dan.  »Tempo učenja je hiter. Za koga sta tisti dve uri v kosu mogoče dovolj, nekateri pa vadijo tudi doma. Zdaj, pred predstavo, plesalci na vaji snemajo korake, zaporedja, zato da doma vadijo, ker je vsega preprosto preveč.«

Poleg plesa vsak rožanc zraven počne še kaj, pravi Anja, nekateri so garderoberji, drugi tajnice ali predsedniki. »Uradno smo društvo, to je prostočasna dejavnost. Dobivamo se dvakrat na teden, pred koncerti pa vsak dan, plus vse to dodatno delo … Ljudje to delajo prostovoljno, financiramo pa se preko projektov, Javni sklad za kulturne dejavnosti RS dobi od države del denarja, ki ga potem razporeja. Prijaviš projekt, a to še zdaleč ni dovolj za vse, kar delamo, zato so tu še sponzorske prošnje. Mi smo železničarsko kulturno-umetniško društvo, kar pomeni, da nam Železnice dajo velik del denarja.«

Zakladnica brez dna

Klemen Bojanovič: »En 'problem' je to, da marsikdo folklorno dejavnost in to glasbo enači z narodno-zabavno glasbo, a to ni isto. Mi smo veliko bolj etno glasba, kako bi rekel … no, neki drug zven je. Pogosto smo tudi vrženi v neko kruto in izmaličeno realnost, da marsikdo odmahne, ah, folklora, to ste sami kmetje, ki nekaj skačete po odru. Jaz pa tega ne vidim tako, saj delamo zelo resno umetnost, le material je pač drugačen. Ne delamo Mozarta ali sodobnega plesa, filma ali gledališke predstave, iščemo neko višjo vrednost, kar je poanta umetnosti.«

Vsak koncert je drugačen, vsak je poseben, ampak število ljudskih plesov je menda omejeno? Jih ne bo lepega dne zmanjkalo? Še malo ne, se ne strinja Anja: »Mi ples vzamemo samo kot osnovo za koreografijo. Plesov je zelo veliko, tudi zapisanih ni tako malo, tako da se da obračati in spreminjati. Še vedno imamo tudi etnologe in etnokoreologe, ki hodijo na teren in plese zapisujejo. Ta ples vzamemo kot osnovo, zamisel koreografije pa je vsako leto drugačna. Ne gre le za zaporedje plesov, temveč za zamisel, kako bomo koreografijo uporabili – kakšne občutke hočemo vzbuditi, ali hočemo kakšen par posebej izpostaviti. Vsako leto pripravimo drugačen program. Eno leto so bile rdeča nit aleksandrinke, drugič smo se ukvarjali s svetlobnimi učinki in s plesi, povezanimi s svetlobo, pa z letnimi cikli, z izročilom zelenega Jurija … Idej ne zmanjka in okrog njih pleteš plese.« Prilagoditi je treba seveda tudi glasbo, za to poskrbi Klemen: »Jemljemo iz ljudske zakladnice, vzamemo torej polke, valčke, karkoli že, seveda pa jih je treba prilagoditi odrskemu nastopu. Izmišljujemo si pa ne.«

Vseh je okrog sto, koliko je od tega glasbenikov? »Uhhh …« se zamisli Klemen, »rednih glasbenikov nas je kakšnih šest. Violine in klarineti, kontrabas, klavirska harmonika in diatonična harmonika, to so redni inštrumenti. Za take koncerte, kot je ta, ki prihaja, pokličemo še kakšen dodatni inštrument. Prvič zaradi boljše zvočnosti, drugi razlog je pa ta, da smo večinoma amaterski glasbeniki ali študenti glasbe in takemu glasbeniku dati uro, uro in pol glasbe, je zanj izredno naporno. Zato je dobro, če jih je več, da si delo malo porazdelimo.«

Druga valuta

Je folklora v zatonu? So danes mladi preprosto preveč kul, da bi v narodni noši poskakovali po odru? »So vzponi in padci, včasih je boljše, včasih je slabše. Stari rožanci znajo povedati, da so imeli včasih pri vpisu tudi po petdeset, sto ljudi in so imeli stroge avdicije. Zdaj je pač vpisanih manj, okrog 40, ostane pa jih kakšnih petnajst. Kar je še vedno v redu,« meni Anja.

Anja Cizel: »Veliko je stereotipov, da gre za neko kmečkost, pa narodne noše in to … To je za stare mame. A počasi se tudi to spreminja, ker se veliko ukvarjamo z mediji in obveščamo o tem, kaj počnemo. Ko nas ljudje spoznajo, so presenečeni in rečejo, ooo, to je pa čisto nekaj drugega, kot smo pričakovali. Gre za uprizoritveno umetnost, plese iz preteklosti priredimo za oder. Stereotipi se razblinijo, ko ljudje vidijo, da moraš imeti kot član folklorne skupine veliko talentov.«

Odgovor na zgornje vprašanje, se zdi, je torej ne. Imajo tudi dve otroški skupini, predšolsko in šolsko, za naraščaj je poskrbljeno. Drži pa, da imajo danes mladi do folklore drugačen odnos kot generacije pred njimi: »Nekoč je bila folklorna skupina prostor, kjer si se veliko družil, kjer se je žuralo in veliko potovalo. Danes pa mlade generacije vzamejo vozovnico do Londona za dvajset evrov in gredo, kamorkoli hočejo. Manj vpisa je po mojem tudi zato, ker imajo ljudje več vseh mogočih dejavnosti. Zagotovo pa se na poslanstvo folklore zdaj gleda drugače. Nekoč se je hotelo ohranjati vse tradicionalno slovensko, zdaj pa se veliko več časa namenja letnim predstavam, kakršna bo naša.«

Kako bi torej nekoga prepričali, da se jim pridruži? »Tisto, kar ti predvsem dà Rožanc, je družba. Družimo se vsaj dvakrat na teden ali pa še večkrat, to so res prijatelji. Pa to, kaj vse dobiš – eni se morajo vpisati v glasbeno šolo, drugi v gledališki krožek, tu je pa vse to zapakirano v enem paketu. Učiš se petja, plesa, odrske igre, oblačenja, nastopanja ... Toliko stvari pridobiš.«

Podobno meni tudi Klemen, ki pravi, da je težko najti glasbenike: »Veliko časa gre, veliko je odrekanja, plačilo je pa na koncu za nekoga to, da igra v Gallusovi dvorani v CD, za drugega to, da se po vajah še malce podružimo, plačilo je tudi, da spoznaš prijatelje ali ljubezen, potem je pa z valutami že konec. Če pa gledamo finančno plat – ne vem, ali poznam koga, ki je zaradi tega v finančnem plusu. … Sem poklicni glasbenik, živim od glasbe, ampak ne od tega, ker delam tukaj predstavo, tudi jaz iščem plačilo v kakšni drugi valuti.«

Predsedniško

Ker so uveljavljeni tudi v tujini, jih vabijo na številne festivale. Anji je v spominu ostalo gostovanje v Mehiki pred štirimi leti: »To je bila izjemna izkušnja! Super dogodivščina, en mesec Mehike, po vsej deželi smo potovali. Publika je bila neverjetna, kako so sprejemali vse te različne kulture, jih podpirali z aplavzom! Tega si pri nas sploh ne znamo predstavljati. Najbolj zanimivo je, kako so poskrbeli za varnost. Sodelovalo je 70 držav z vsega sveta in so morali poskrbeti za varnost 70 skupin. Vsaka je dobila dva velika džipa s policijskimi specialci z mitraljezi, pred avtobusom in za avtobusom, kamorkoli smo se peljali, so najprej preverili, ali je varno, da izstopimo. Počutili smo se kot predsedniki.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 19, 7. 5. 2019
Zarja št. 19, 7. 5. 2019
Zarja št. 19, 7. 5. 2019