Moški in ženska pred kupom gnoja iz leta 1935, ENKRATNA UPORABA
Manja Žugman
Moški in ženska pred kupom gnoja iz leta 1935.

Fundacijo je osnoval leta 1975 umetnik sam, namenil pa jo je predstavitvam mladih sodobnih ustvarjalcev, prav tako pa je z njo želel približati umetnost vsem ljudem. Zgradbo na vrhu hriba Montjuïc je dal postaviti Josep Lluís Sert, arhitekt in Mirójev prijatelj. Z nje se razlega prečudovit pogled na mesto.

Joan Miró je bil slikar, kipar, lončar in grafik, rojen leta 1893 v Barceloni, a je večino svojega življenja preživel v Parizu in v svojem ateljeju na Mallorci, kjer je leta 1983 tudi umrl. Kmalu po njegovi smrti je fundacija prosila umetnike, prijatelje in sodelavce, naj svoja dela poklonijo Miróju v spomin. Odziv je bil velik, zato je že čez tri leta hram kulture lahko odprl svoja vrata ljubiteljem umetnosti.

V intimni zgradbi fundacije je shranjenih okrog 11 000 Mirójevih stvaritev; to je slik, skic in kipov. Življenje in delo španskega predstavnika moderne umetnosti lahko obiskovalec spoznava v osmih galerijskih prostorih.

Nadrealizem je srce poezije, srce radosti

Joan Miró je občudoval domače katalonsko podeželje. Katalonska pokrajina ga je vedno spremljala, tudi v Parizu, ki ga je prvič obiskal leta 1919 in se navdušil nad mestom, saj je že takrat veljalo za svetovno prestolnico umetnosti. Dejal je, da je bilo vse, kar je ustvaril v Parizu, zasnovano že v katalonski vasici Montroig. V francoski prestolnici se je srečal z avantgardami in iskal svojstven slog izražanja. Spoznaval je nadrealistične slikarje in pisce ter se navduševal nad spajanjem slikarstva in poezije. Za nadrealizem je dejal, da ga je popeljal »v srce poezije, v srce radosti«. Tedaj so izpod njegovih rok nastajala dela, na katerih je upodobljenim predmetom odvzemal bistvo ter jim pridajal nove pomenske razsežnosti, novo življenje.

Umetnikov napad na slikarsko platno simbolizira napad na kritiko, ENKRATNA UPORABA
Manja Žugman
Umetnikov napad na slikarsko platno simbolizira napad na kritiko.

Pot k zvezdam je pot k svobodi

Španska državljanska vojna in kasneje druga svetovna vojna sta v Mirójevo ustvarjanje zarisali nov izraz. Vojno nasilje se je odražalo v slikanju podob in izbiri barv. Na platnih upodobljene lune, galaksije, ženske, spirale in stopnišča se vijejo k zvezdam, kar je odraz umetnikovega hrepenenja po pobegu, po svobodi. Znano je, da je bil proti vsem oblikam nasilja, proti vsakršnemu zatiranju. Pesimistično občutenje sveta je med drugim izrazil tudi na znameniti sliki z naslovom Moški in ženska pred kupom gnoja (1935), na kateri se pojavljajo pošastne in čudaške figure, ki stegujejo roke druga proti drugi, nad njimi pa zeva temno nebo.

Vseizrazna praznina

Slikarju ljubi upodabljajoči tematiki sta bili tudi zemlja in noč. Uprizoril ju je na mnogih platnih, kot najbolj znano pa velja izpostaviti sliko Katalonski kmet (1968), na kateri se na preprostem barvnem kolažu lunin krajec stika s kmetovim srpom. V 60-ih letih se je sicer začel postopoma usmerjati tudi k poenostavitvam v prostorju, njegova dela pa so zategadelj videti gola in pusta, saj je želel z minimalizmom doseči maksimalen izraz. Spoštoval je praznino in sledil intuiciji. Slikal je svet, ki nas obdaja, in svet, ki živi v nas samih. Menil je, da bi morala umetnost obogatiti življenje in biti del njega samega. Če so umetniška dela vpeta v arhitekturi in krajini, izgubijo svojo avro in postanejo del življenjskega vsakdana. Prepričan je bil, da sta keramičarstvo in kiparstvo tisti veji umetnosti, ki sta najbolj povezani z naravo.

Miró se je posvečal tudi tapiserijam. Vzorci teh prikazujejo mitski svet, poln ženskih figur, ptic in konstelacij, ki jih je slikal med vojno in odražajo svet personalnega in univerzalnega. Razstavljena pisana tapiserija iz leta 1979 pokriva velik del zidu in predstavlja vrhunec umetnikovega rokovanja s tekstilom, hkrati pa čudenje in občudovanje slehernega obiskovalca.

Umetnost na steni in na tleh galerijskih prostorov (Foto Manja Žugman)
Manja Žugman
Umetnost na steni in na tleh galerijskih prostorov.

K vragu s kritiki in kritiko

Kot zanimivost velja omeniti umetnino, ki je videti poškodovana, uničena in skorajda pogorela, prav tako pa si je mogoče ogledati kratek film o tovrstnem, posebnem oziroma neobičajnem ustvarjanju, nabitem s sporočilnostjo. Prikazuje, kako je Miró na platno nanašal barve, se po njem sprehajal, ga z nogami teptal, trgal, z nožem rezal in po delih zažigal. Napad na sliko je bil neposreden, prostor za predstavitev je izginil, v ospredje pa je stopila prevara ali po Mirójevih besedah: »K vragu dražbe, kritike in vso to sranje.« Do kritikov je gojil negativen odnos, saj je menil, da ocenjujejo umetniška dela polni predsodkov.

Kip v Fundaciji Joana Miroja, ENKRATNA UPORABA
Manja Žugman
Kip v Fundaciji Joana Miroja.

Muzejski kompleks privablja mnoge domačine in turiste. Poleg občudovanja bogate zapuščine Joana Mirója in drugih umetnikov je mogoče raziskati še knjižnico in dobro založeno knjigarno, se sprehoditi skozi prodajalno spominkov in si oddahniti ter strniti vtise o vseobsežnem in vsepresežnem umetniškem ustvarjanju v prijetnem kavarniškem vzdušju.