O igralskih in pisateljskih velikanih, ki jih je častil kot bogove. Sam je bil igralski in režiserski upornik, med ustanovitelji Odra 57. Poln je anekdot, ki jih pove s posebnim smislom za humor. Bliža se devetdesetim, pa je pronicljiv in bliskovit kot strela. Kako po njegovem doživiš visoko starost: tako, da dolgo živiš.

Naštejte mi nekaj svojih najljubših vlog.

Kakšne vloge niso bile najboljše, ali po moji ali po krivdi koga drugega, starejši ko sem, manj rad se jih spominjam. Samo tistih, pomembnejših v svojem življenju: Kdo se boji Virginie Woolf z Duško Počkaj ter Arhitekt in asirski cesar Fernanda Arrabala  v Mali drami. V sezoni 48/49 sem bil prvič angažiran v Drami kot stalni statist, z imenom in priimkom. Prej sem že igral fantiče, kmetiče, toda tisto ne šteje. Prvo pravo vlogo sem dobil leta 1948. Bil sem druga ali tretja generacija, ki je prišla z igralske akademije, pa nismo bili preveč zaželeni. Takrat so bili v Drami zbrani najboljši amaterski igralci brez igralskih šol, saj jih pri nas še ni bilo, niso imeli gledališke izobrazbe. Preden so bili poklicani v Dramo, so imeli drugačne poklice, bili so uradniki, tudi policaji ... Za igralski poklic so opravili kakšne tečaje, doma ali v tujini. Tudi o opernem angažmaju je odločala predvsem »milina glasu«. Šlo je predvsem za talent, za osebnost in karizmatično energijo.

Kako je bilo za vas kot mladega igralca?

Zelo smo spoštovali takratne kolege igralce. V »obrekovalnici«, ki je bila samo malo večja soba z električnim kuhalnikom za kuhanje kave in redko tudi kakšne kranjske klobase, smo bili mladi akademiki čisto tiho, z odprtimi usti smo gledali in poslušali te veličine. Razlika med njimi in nami je bila vidna tudi pri plačah. Če se prav spominjam, je bilo 14 plačilnih razredov z razponom sedemkratnika. Žal se je kasneje ta plačilna lestvica precej spreminjala, jasno, na slabše. Gledališče je bilo trdno zasedeno po fahih, ki jih ni bilo mogoče ukiniti. Mlad igralec, ki je igral ljubimske vloge – to nisem bil jaz –, je začel s princem v Sneguljčici in do penzije, če je bil dober in še živ, prigaral do kralja Leara. 

Koliko let ste bili v Drami?

Polnih štirideset. Bil sem upornik. Doma niso radi videli, da sem se odločil za igralski poklic, a s tem sem pač živel. Počel sem vsemogoče, da sem si zaslužil za študij, delal sem na radiu, tudi kot knjigovodja, saj sem končal diplomo na štiriletni trgovski akademiji. Takrat je bilo tako, da starši, ki niso bili premožni, skrbijo za svoje otroke do končanega šolanja. Potem pa kakor kdo.

So bili starši kasneje, ko ste bili slavni, ponosni na vas?

S slavo se nisem kaj posebej ukvarjal. Ni bilo televizije in filma, ki danes skrbita za tako imenovano slavo. Danes narediš tri salte na televiziji, pa si lahko že slaven. Mene so ljudje bolj prepoznavali po glasu, ker sem takrat veliko delal na radiu, recitiral sem pesmi, igral v radijskih igrah, bil partner Franetu – Ježku, ta mi je po svojih še živečih zastopnikih podelil »življenjsko nagrado«. Zahvalil se mu bom pa takrat, ko bova skupaj gledala na svet z nebeškega balkona. 

Zakaj ste hoteli biti igralec?

To si ali pa nisi. To je ta napaka, ki je nihče ne zna razjasniti. Če si umetnik – si ali pa nisi. Odgovora ne ve niti Ježek. (zapoje) »Zakaj miličnika sred' ceste ne zapiše policaj? Zakaj? Zakaj?«

Kako je šla kariera z vašim zasebnim življenjem? Zvečer vas dostikrat ni bilo.

Vsi moji sorodniki so kar normalni, tako da mislim, da niso tako zelo trpeli. (smeh) Doma sem bil čisto normalen človek. Imel sem malo drugačen ritem, spat sem hodil bolj pozno, po predstavah in klepetu po njih, a to ni bila ovira za normalno življenje. Nisem hodil smučat, ker so si mnogi igralci polomili noge, potem pa je trpela sezona. A poleti smo imeli dva meseca počitnic. Nekaterim stvarem smo se pač odrekli. Pred predstavo nikoli nisem poskusil alkohola, da bi potem momljal na odru. Zaradi alkohola je dostikrat prišlo do anekdot, nekateri so pozabljali besedila ..., namesto Luther je bil lahko liter ... (smeh)

Vas je teater kaj izčrpal?

Mene ne. (smeh) Kakšnega pa. Demenca se me še ni lotila, ker sem se naučil toliko  tekstov. To je kar naporno. Naučil sem se nekaj monodram, na katere sem kar ponosen. Pred pol leta sem igral Cankarjevega Kurenta, 40 minut ... Zelo rad sem imel Cirila Kosmača. Ko je umrl, sem po Sloveniji pripovedoval njegov roman Balado o trobenti in oblaku, najlepšo partizansko zgodbo, kar jih je. On je bil tudi odličen prevajalec. Imel je lep jezik, klen.

Kaj pa še počnete proti demenci?

Rad berem, zdaj berem Ivana Mraka, ima lep, himnični jezik, ob njem razmišljam marsikaj. Naredil sem libreto za Smoletovo opero Antigona, uglasbil jo je Tomaž Svete in so jo že izvajali v koncertni obliki. V Antigoni sem na Odru 57 v Križankah igral Kreona, kasneje smo jo igrali tudi v Drami. Morali bi igrati več slovenskih dramatikov, ti prezgodaj izginjajo v pozabo. Kot Antigona!

Bova rekla kakšno o slovenski politiki?

Ne maram amaterjev, ker se hitro spremenijo v diletante. Če bi se odločil za politiko, bi imel večjo plačo kot igralec.

Kaj je pomembno v življenju?

(Razmišlja) Trapasto, ampak: zdravje! Če si dolgo na svetu, se robovi tvojega značaja malo obrusijo. In če je tvoj poklic tudi tvoj hobi, imaš srečo.

Nekateri pravijo, da jim je žal, da so preveč časa preživljali v službi. Tudi vam?

Ne, nikoli. Jaz sem se poistovetil s tem, kar sem delal. Dosti solz sem pa tudi pretočil. Tudi zasebno. Na odru manj. Tam moraš zadevo obrniti. Joka naj občinstvo, ne ti. Če ga uspeš ganiti.

Ste se kdaj na odru slekli?

Slekel sem se prvi med jugoslovanskimi igralci. V igri Fernarda Arrabala. Ampak ne čisto do nagega, ne. (smeh) To je bil čas avantgarde. Leta 1968. Kultna predstava. Tekst sem prinesel iz Pariza. Vadil sem tako, da sem se slekel za praznik, 29. novembra, in nekaj ur nag hodil po Drami, da sem se znebil sramu. Da sem se prepričal, da bom tak lahko hodil po odru. Josip Vidmar je na premieri sedel v prvi vrsti. Stoli pa so bili preoblečeni v nov zelen polivinil. In ko bi jaz moral povedati svoj govor, »vklenjen v verige«, je strašno zaškripalo, ker so se mu hlače prilepile na plastiko. Skoraj me je zmedel. (smeh)

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 51, 18. 12. 2018
Zarja št. 51
Zarja št. 51