Kultura

Janez Janša 'napadel' bivšega fanta Eve Irgl

Sonja Javornik
25. 2. 2014, 11.01
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Prvak opozicije Janez Janša očitno ni ljubitelj skupine Zaklonišče prepeva. Pa ne zato, ker je vodja zasedbe nekoč prijateljeval z njegovo poslanko Evo Irgl, pač pa zato, ker se mu zdi njihova nova pesem Samo da prodje demokratija protiustavna. Sicer pa je bila zasedba vedno politično angažirana, njen vodja Vanja Alič, s katerim smo se pogovarjali o Janševi kritiki in drugih aktualnih zadevah, pa je bil kratek čas politično aktiven v zdaj že pokojni stranki As.

Kaj pravite na komentar Janeza Janše, da vaša nova pesem Samo da prođe demokratija ni ustavna? Ste pričakovali, da bo nekoč vodja opozicije recenziral vašo glasbo?

Janez očitno slabo pozna ustavo, sicer bi vedel, da umetniško ustvarjanje po ustavi ni prepovedano. Celo v tistih časih, ki jih je včasih oboževal, zdaj pa jih prezira, je bilo umetniško ustvarjanje dopustno. Resda so bili na vsakem koraku cenzorji, v vlogo katerih se je tokrat postavil kar sam. Kar se Janezek nauči, pač Janez zna. Njegova recenzija mi veliko pomeni, spominja pa me na recenzijo Dimitrija Rupla ob izidu prvega albuma Pankrtov na začetku osemdesetih. Oba sta v recenzijah prikazala obilo smisla za umetnost, humor in branje med vrsticami...

V kratkem boste izdali nov album z istim naslovom Samo da prođe demokratija. Ali to pomeni, da niste navdušeni nad demokracijo?

Demokracija je samo lepa beseda, v bistvu pa danes ne označuje nič drugega kot gnil kapitalizem. Če bi res vladalo ljudstvo, potem prav gotovo ne bi zgolj 5 odstotkov ljudi upravljalo s 95 odstotki svetovnega kapitala. V bistvu ni nič drugače, kot je bilo pred stoletji, ko so bili lastniki vsega tuzemskega in onostranstva kralji, vojvode, grofje in tako po hierarhični lestvici navzdol. Redili so se na račun tlačanov, ki so pobirali zgolj drobtinice. A je danes kaj drugače? Demokracija? Lepo vas prosim. Zato je nujna vnovična prerazporeditev svetovnega kapitala, ki pa se lahko zgodi le na podlagi korenite spremembe, torej revolucije. In to svetovne.

Pred časom ste aktivno delovali v politiki. Zakaj vas je minilo?

Bil sem podpredsednik stranke Aktivna Slovenija (AS), dokler se ta ni združila z Zares. Takrat sem končal svojo »politično« kariero. Pa ne zato, ker bi bila stranka Zares slaba – nasprotno, po mojem mnenju je bila to najboljša stranka, ki se je kdajkoli pojavila na slovenskem političnem prizorišču. Umaknil sem se, ker sem dojel, da politika ni zame. Politika je namreč eno samo trgovanje, sprejemanje kompromisov, lepše rečeno. Če želiš narediti en majhen korak naprej na enem področju, moraš v zameno trgovcu na drugi strani, ki ga imaš za popolnega bebca in bi ga najraje poslal v srednji vek, v čas sežiganja čarovnic, popustiti pri nečem drugem, čeprav je to popolnoma skregano s tvojim svetovnonazorskim pogledom. Tega pa ne zmorem. Imam ideale in moja pravica ni naprodaj.

Pa se vam res zdi, da so naši politiki pripravljeni na kompromise? Pogosto se namreč zdi, da se ne morejo zmeniti prav ničesar ...

Haha. Oni se že zmenijo, ko je nekaj v njihovem osebnem interesu oziroma v interesu klike, ki ji pripadajo. Navzven pa se, jasno, morajo pričkati in zagovarjati kvaziprepričanja, da se ne izneverijo volivcem. Po drugi strani pa smo že večkrat videli, kako lahko župani najrazličnejših strankarskih barv brez težav stopijo skupaj, ko gre za njihove lokalne interese. Takrat bi se še mame odrekli.

Vedno ste imeli v svoji glasbi zelo jasna stališča glede dogajanj okoli nas. Peli ste o Hasanu iz azila, o Muričiju iz Kosova, o volitvah ... Niste se izognili niti temam, kot so izbrisani ali džamija. Se vam zdi, da je vaše sporočilo kdo slišal?

Redki, ki še niso podlegli svetu, v katerem prevladujejo turboinformacije in kjer mnenja nikogar več ne zanimajo. Dejstvo je, da rokenrol še zdaleč nima več takšnega vpliva, kot ga je imel nekoč. Mladi, študentarija, že dolgo niso več avantgarda, na katero bi se polagalo upe za boljši jutri. Od takega, ki komaj čaka, da bo šel na koncert Cece, tudi ni dosti pričakovati. Take, ki razmišljajo in iščejo presežke, pa ima večina za marginalce, čudake. Vse je razvodenelo, vsakdo skrbi le zase, ni več solidarnosti, empatije. A kljub temu kot roker čutim dolžnost, da spregovorim o temah, ki niso popularne. Z leti sem se naučil tudi zadovoljiti se z majhnim. Če samo enemu na koncertu ali ob gledanju videospota odpreš oči, je to veliko vredno. In če nič drugega, imam čisto vest in se lahko vsako jutro pogledam v ogledalo. Čeprav je tisto, kar v njem vidim, čedalje bolj zgubano.

Kaj se vam trenutno zdi največja težava v naši državi?

Težava je, ker je kapitalizem vse »zafural« in ljudje ne vidijo več perspektive. Nezadovoljstvo se razrašča kot rak. Zato pojemo o tem, da naj demokracija čim prej mine in da bomo lahko spet zaživeli kot ljudje. Na prejšnjo državo seveda vsak gleda s svoje perspektive, ampak dejstvo je, da smo vsi imeli službe, ni bilo prekernih delavcev, vsi smo si lahko vsaj enkrat na leto privoščili počitnice na morju in smučanje. Danes je vse to luksuz. Če je to cena demokracije: ne, hvala.

Ali menite, da so vstajniške akcije pot v pravo smer?

Vstajniške akcije so bile sicer pozitivne, vendar so me do neke mere pustile hladnega. Prvič zato, ker smo se mi kot bend v tej smeri aktivni že 20 let in sem shode občutil zgolj kot zapoznel refleks nekoga, ki mu teče voda v grlo. Koliko njih pa je protestiralo, ko so pomoč potrebovali izbrisani, ko so se dogajale deportacije Romov, ko se je na referendumu odločilo o tem, da se samske ženske ne smejo umetno oplojevati brez moškega partnerja? Pravo stvar narediš, če se postaviš za manjšino, za nemočnega, ne pa, ko je nekaj splošno popularno. Druga težava je, da se je med vstajniki takoj vnel boj za oblast. Namesto da bi se ustanovila skupna, združena vstajniška stranka, imamo zdaj tri, štiri. Niti ne štejem več. Dejstvo pa je tudi, da vstaje niso dale nobenega novega, karizmatičnega vodje.  

Kako finančna kriza vpliva na ustvarjanje, na rokerje?

Zagotovo je to obdobje, ki ponuja kreativni navdih. Težava pa je, da je v Sloveniji zelo malo bendov, še posebno rokerskih, angažiranih, če hočete, ki bi živeli samo od glasbe. Večina je torej amaterjev ali polprofesionalcev, kot smo tudi sami. Pri takih pa lahko splošna kriza kaj kmalu pokaže še drugo, negativno plat, saj se vsak bori za preživetje, pri čemer zmanjka časa za hobije.

Bo torej tudi ta album družbeno angažiran – glede na to, da je situacija okoli nas vse prej kot rožnata?

Album je, kot vsi naši do sedaj, angažiran. Menim, da vse pove že naslov oziroma naslovna skladba Samo da prođe demokratija. V njej je strnjeno vse bistveno, kar se dogaja okrog nas, zato ni potrebe, da bi bilo na albumu 12 takšnih skladb. Vendarle je samo muzika, rokenrol. Človek pa z leti čedalje bolj izbrano razporeja svoje prioritete. In naša današnja prioriteta ni le reševanje sveta. Majhne, intimne stvari postajajo vedno bolj pomembne za ta kratki čas, ki ga preživimo na planetu. Temu sledi tudi naša nova plošča.