Najbrž ni Slovenca, ki ob koncu decembra še ni postavil drevesa v počastitev božiča, tradicionalnega praznika v cerkvenem koledarju, ki ga v katoliških, protestantskih in v nekaterih pravoslavnih cerkvah (Romunija) praznujejo 25. decembra kot spomin na rojstvo Jezusa Kristusa.

In četudi je v zadnjih letih postal zagotovo najbolj priljubljen med otroci, predvsem zaradi obdarovanj, pri veliki večini ljudi še vedno velja za najpomembnejši družinski praznik, ko se na predvečer praznika zberejo sorodniki in skupaj krasijo božično drevo ter postavijo jaslice.

O tem, kako je bilo nekoč in kakšne navade na podeželju so še danes, je ekipa časopisa Svet24 preverjala 'na terenu' in obiskala, kjer skupaj bivajo člani treh različnih generacij. Ugotovili smo lahko, da priprave že intenzivno potekajo, pridružila pa se nam je tudi bližnja soseda Danila Jurša, ki je otroška leta preživela v Prlekiji. družino Hergamas v Dvorjanah v občini Duplek

72-letna Angela Hergamas se spominja, da je njej in trem sestram ta praznik predstavljal predvsem veselje. »Na predvečer praznika smo postavili naravno manjšo smrekico in jo okrasili z doma izdelanimi okraski. Nekoč so jo krasile še manjše svečke, a se je vse skupaj končalo tako, da smo jo morali tudi gasiti,« pove v šali. Dodaja, da se je po smreko v bližnji gozd vselej odpravil oče. »Na veje smo vezali orehe, povite v svetlikajoči se papir, na manjše kolobarčke smo narezali koruzne storže, uporabili smo kose vate. Zbrala se je vsa družina, otroci smo molili, kakšnega posebnega obdarovanja nismo poznali. O Božičku ni govoril nihče, poznali smo samo Miklavža in se bali parklja,« razlaga Hergamasova. »Pod drevescem nas je včasih pričakal kakšen bombon, jabolko ali domač sadež, ki smo ga bili tako veseli, da smo vse pojedli še pred polnočjo. Mati je pekla tudi sadni kruh, za večerjo ni bilo mesa, saj je bil nekoč ta dan strogi post. Naslednji dan je bila na jedilniku obvezno domača kokoš, toda za vseh šest je ni bilo v izobilju,« poudarja Hergamasova, ki se tudi ne spominja, da bi kot otrok obiskovala polnočno mašo. S tem je začela, ko je odrasla, in bo tradiciji ostala zvesta tudi letos, ko se bo peš odpravila k polnočni maši v domačo župnijo sv. Martina pri Vurberku v cerkvi sv. Martina v Dvorjanah, kjer bodo na božični dan tri maše, začenši s polnočnico.

Jurševa, mlajša od Hergamasove, saj je stara 59 let, je božič v otroštvu praznovala v krogu družine v Miklavžu pri Ormožu. »Bilo nas je pet otrok, ki smo božično drevo krasili z okraski, izrezljanimi iz papirja. Bili so tudi iz repe, te smo ovili v papir, zato da jih ne bi kateri od otrok pojedel, saj niso bili dobrega okusa. Obdarovanja ni bilo, saj smo tudi večji pomen pripisovali Miklavžu, ki nam je v nogavico nastavil bombon,« razlaga Jurševa, ki se je lahko na praznični dan za kosilo vendarle kdaj razveselila tudi kakšnega kosa mesa.

»Meso smo jedli redko, saj veste, ena svinja in sedem ljudi,« poudarja. Sogovornici še dodata, da jaslic takrat niso imeli, pozimi je bilo več snega, med polnočno mašo pa so se ljudje zadrževali v cerkvi in ne pred njo, kjer tačas v glavnem mečejo petarde. »Božič je bil povsem običajen dan, vendar smo ga vsi pričakovali v nekem upanju oziroma pričakovanju. Na predvečer praznika smo postavili smrekico, otroci smo izdelovali okraske, pekli kekse, starši pa so zvečer odšli k polnočnici,« se v glavnem spominjata iz otroštva. A zdaj je drugače, saj je veliko več daril, priznavata obe, večer pa preživita s svojimi najbližjimi, s katerimi si pripravijo večerjo in dolgo v noč sedijo ob obloženi mizi, kjer pogovor pogosto teče tudi o njunih otroških letih.

Hči Tatjana Hergamas, ki je kot mlado dekle s kolegicami obiskovala polnočno mašo in se ob vrnitvi ustavila v gasilskem domu na toplem napitku, pravi, da družinsko druženje ohranjajo še naprej. »Postavljanja drevesa se lotimo šele na predvečer praznika in si tradicionalno privoščimo bogato večerjo z izbranimi jedmi. Vselej postrežemo biftek, za večerjo pa poskrbi moj partner, ki nas razvaja že nekaj let zapored,« pravi Tatjana.

Največ pa od božiča pričakujeta njuna sinova, 14-letni Patrick in 10-letni Aljaž. Dneve preživljata pred računalnikom, neučakanost pred praznikom pa preganjata tudi z družabnimi igrami. Krasitev božičnega drevesa je njuno delo, medtem ko sta to noč večinoma budna, saj nenehno 'patruljirata', kdaj bo pod drevescem darilo. Aljaž si letos želi nov telefon, Patrik pa pričakuje igralno konzolo. Danica bo skromnejša, saj ima pet vnukov in si s 300 evri pokojnine pretiranega zapravljanja ne more privoščiti, pa čeprav bi vnuke še kako rada razveselila.