Kako je bilo stati na odru in prejemati nagrado za predstavo o slovenski nacionalni sramoti?

Zame je vedno težko stati na odru, z veseljem sem to počela le, kadar sem pela: takrat se počutim suvereno, sicer pa imam izredno tremo. Predvsem pa sem bila presenečena, ker se ta nagrada sicer ne podeljuje. Sprejela sem jo kot poklon vsem ustvarjalcem predstave, režiserju in igralcem.

Kaj pomeni umetniško vodstvo pri predstavi, kakršna je 25.671?
Ideja za predstavo je bila moja. Vedno bolj se mi zdi pomembno iskati in poudariti tisto, kar je najbolj pereče, kar ljudi najbolj obremenjuje. Lani smo imeli predstavo na temo spolne zlorabe v Katoliški cerkvi, pred leti pa na primeru Gogoljevega teksta o korupciji. Te stvari počnem zavestno, ker živim v svetu, ki me živo zadeva: tudi ljudje od gledališča pričakujejo to, kar jih živo zadeva. Gledališče mora biti kritično do pojavov v svetu, tudi sama sem taka in samokritična tudi. Naše gledališče zelo veliko dela za to, toda pred leti nismo bili tako zelo opaženi – morda je res treba biti drastičen, kot je bil Oliver Frljić v predstavi 25.671. Ta ljudi sprovocira tako, da pritisne na njihovo vest in odgovornost, celo na njihov občutek krivde. Ne pusti jih mirno sedeti na sedežih in sproži različne reakcije. Zadane jih v živo, ne morejo se umakniti.

Gledalci so aktivno vključeni vanjo, zato ne morejo ostati hladni.
Ja, ali jo zavrneš ali sprejmeš – tako se je polarizirala tudi publika. Ljudje so, še preden so vstopili v dvorano, morali oddati osebni dokument: nekateri so bili tako ogorčeni, da so se obrnili in šli. Toda vsem, ki vedo, kaj se je zgodilo izbrisanim, je takoj jasno, zakaj je bil ta akt oddaje dokumentov narejen. Ja, to je bila Frljićeva ideja, v postavljanju zgodbe pa smo sodelovali vsi: režiser je dal igralcem na začetku vaj nalogo napisati sovražne govore, za izhodišče pa nam je služila tudi knjiga Zgodbe izbrisanih prebivalcev. No, ta je tudi mene iniicirala v problem izbrisanih, bila je obračun mene s samo seboj. Vprašala sem se, kako sem lahko dopustila, da dvajset let tega problema zame ni bilo. Saj sem opazila plakate, slišala politike, ki so o tem govorili, a osebnih zgodb nisem poznala. Ko pa na osebnem nivoju spoznaš, kaj je ta sistemski akt, ki je bil dobro premišljen, pomenil, je … (premolk)

… jasno, da je šlo za etnično čiščenje?
Ja. S tihim privoljenjem uradnikov – večina je zelo upoštevala navodila nadrejenih. Ljudje ne razmišljajo s svojo glavo, ne sprašujejo se, zakaj. Niso bili človeški. Šlo je za vprašanje sočutja, za to, koliko smo bili pripravljeni ne sprejeti stereotipov, političnih in medijskih manipulacij. Koliko smo pripravljeni pogledati resnico. Ugotavljam, da smo bili površni, da je šlo etnično čiščenje mimo nas. Toda problem izbrisanih je še popolnoma živ.