Jože Ciuha se je rodil leta 1924 v Trbovljah. Leta 1946 se je vpisal na Akademijo za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, kjer je po diplomi opravil še specialko za zidno slikarstvo pri Slavku Pengovu. Že v času študija je obiskal Makedonijo, leta 1956 je za sedem mesecev odšel v Pariz, pozneje je študijsko potoval na Vzhod, tudi sicer so bila potovanja v njegovem življenju stalnica.


Njegovo umetniško ustvarjanje je zavezano različnim tehnikam. Akvareli nastajajo predvsem v poletnih mesecih na otoku Šipan, grafika v Ljubljani in Benetkah, slike pa povsod, v vseh letnih časih. Ukvarja se še z risbo, ilustracijo, mozaikom in tapiserijo. Je tudi pesnik in pisatelj.

Večkrat poveste, da svoje najlepše slike še niste naslikali. Kako boste vedeli, ko bo nastala?

Sem človek, ki tekmuje sam s seboj. Rad bi presegel samega sebe. In najlepša slika je tista, ki je še nisem naslikal, o kateri še sanjam. Človeku je dana neka motorika, ki ga poganja naprej. Lahko je tudi iluzija. In vendar, kaj bi človek s tem poklicem, če ne bi imel te iluzije.

Najprej vas je pot vodila v Makedonijo, potem na Bližnji vzhod... Kako je budizem vplival na vaše dojemanje življenja?

Odkril sem napotilo za življenje. Povedali so mi, da se človek rodi nedolžen - pri nas se rodi z izvirnim grehom in je zaznamovan. In kar lahko ta nedolžen človek, ki ima pred sabo celo življenje, največ naredi, je, da iz sebe naredi, kar največ zmore. Tu ne gre za žrtvovanje za nekoga drugega, v tem smislu so nas namreč vzgajali, ampak za to, da človek iztisne iz sebe tisto najboljše. Rekli so mi, da bom, če je kaj božanskega, to našel v sebi. V iskanju božanskega sem odkril način življenja in to življenje je bila moja svoboda.

Živeti svobodo skozi slikarstvo je privilegij...

Tako je in meni je moj poklic ponudil tudi svobodo.

Zagovarjate svobodo, imate radi življenje...

Življenje imam rad. Življenje je darilo. Nikogar ne obsojam. Nisem ta, ki obsoja svoje starše, zakaj so me spravili na svet, ki je tako žalosten. Iz življenje sem hotel narediti pustolovščino, kar sem tudi storil.

Potovanja vam odpirajo vrata v nove dimenzije, nove svetove, širijo vaše polje svobode...

Človek je radovedno bitje. Najprej ga zanima svet, v katerem živi, ki ga odkriva. V tem odkrivanju pride do tega, da prične odkrivati svet v sebi in na koncu sebe v sebi. Ta pot iskanja je dolga, vendar sem tako svojo svobodo živel na najlepši mogoč način.

V slikarstvu sem ostal človek 20. stoletja, se pravi platno, čopiči in steklo. Medtem je bila že večkrat napovedana smrt umetnosti, med tem se je preziralo tisto, kar je bilo narejeno z roko. Vendar pa je šlo vse to mimo mene iz preprostega razloga, ker sem dobil tisto vzhodnjaško lekcijo, da je svobodo treba iskati v sebi.

Če pogledam sočasno slikarstvo, je med Ljubljano in Baslom težko zaslediti rumeno barvo. Tu se začenja čaščenje bolečine. Na Slovenskem je to Stupica, v Švici Giacometti. To sta dva mejnika, dva velika slikarja, ki nam držita ogledalo in ki govorita tudi o premagovanju odtujenosti in bolečine oziroma, da sta se znašla v svetu, ki ju ne razume. Sam bi rad na takšni lahkotni sliki povedal, da je tu posredi radoživost, da je življenje avantura. V tem sem nekoliko drugačen slovenski slikar.

Jože Ciuha
Anže Malovrh/STA

Svojim slikam dajete naslove, saj ti, kot ste povedali, gledalcu odpirajo vrata vanje...

Ko sem začenjal svojo slikarsko pot, so drugi umetniki svojim slikam dajali naslove, kot so X7 ali P9, ali pa Brez naslova in podobno. Sam naslov vidim kot iztočnico za gledalca, preko katere vstopi v razumevanje slike. To sem sicer storil na nekoliko provokativen način. Mnogi so se spraševali, od kod jemljem naslove.

Do tega pa je prišlo tudi v želji, da ne bi podlegel trenutni modi, ki vedno predpisuje način sodelovanja, razumevanja. Želel sem spregovoriti v jeziku tiste slike, ki sem jo delal.

Figura je v vašem opusu ves čas stalnica...

Sem figuralik, razen v akvarelih. Akvareli so me sprostili, figura me zavezuje. Figura pripoveduje, akvareli sanjajo, figura je proza, akvareli so poezija.

Na potovanjih je bilo slikarsko platno včasih težje dostopno in iz tega se je porodila posebna tehnika, ki je značilna za vaše slikarstvo, slikanje na steklo in pozneje pleksi steklo...

S slikanjem na steklo sem se seznanil, ko sva z Ivetom Šubicem dobila nalogo, da opremiva nek hotel v planinah na star kmečki način votivnih slik na steklo. Takrat sem videl, da se barva na steklu obnaša povsem drugače kot na platnu. Platno jo vsrka, steklo pa ji da globino in lesk. To me je navdušilo. Ko sem prišel v Burmo, sem ponovno začel slikati na steklo in ko sem se vrnil v Evropo, sem pričel slikati na pleksi steklo.

Likovna akademija in druge šola "proizvajajo" umetnike, vendar se s tem poklicem ne da služiti kruha. 

Vaš opus zaznamuje več prelomov. Kako je prihajalo do njih?


Tako kot leto ima tudi življenje letne čase. Ti se na poti skozi življenje pa tudi z dozorevanjem in izkušnjami, ki si jih nabiramo, spreminjajo. To se potem odraža v našem delu.

Na začetku ustvarjalne poti vaš opus zaznamuje ženski lik, v 60. letih minulega stoletja pa se pojavi moški lik, ki je vedno kolektiven. Motivika se nato od prerokov prevesi do variacij na temo, ki je ena vaših najbolj znanih tematik...

V 60. in 70. letih sem naredil nekaj slik, ki sem jih posvetil Franzu Kafki. Kafka se je ukvarjal s odtujenostjo človeka in to je zame civilizacijska tema. Vendar pa ljudje niso razumeli njihovega sporočila. Ker so slikane na pleski steklo, kar jim daje globinsko delovanje barve in tona, k temu pa sem dodal še zlato barvo, so rekli, kako je to lepo. Zato sem sklenil, da mora biti sporočilo jasnejše in tako sem začel slikati opice, vendar opice z vsemi znaki človekovega dostojanstva. Tu je paradoks.

Moje slike so vse zasnovane dvodimenzionalno. V to dvodimenzionalnost sem vključil tridimenzionalni detajl in to je oblika samovoljnega nasilja. Če je v mojem slikarstvu bila kaka revolucija, bi rekel, da je to - to, realistični ali superrealistični detajl v dvodimenzionalni sliki.

Ste eden redkih slovenskih umetnikov, ki ste veliko razstavljali v tujini. Retrospektivo v Ljubljani ste ponudili že ob praznovanju svoje 75-letnice in 85-letnice, a je obakrat padla v vodo. Zakaj?

Zakaj pa živimo v taki zmedi, depresiji, stiski? To ni moja krivda. Sam bi rad živel v bolj sproščenem svetu, kjer bi bila predvsem kultura bolj cenjena, kot jo ceni današnja politična elita.

Biti likovni umetnik na Slovenskem, je zelo težko. Likovna akademija in druge šola "proizvajajo" umetnike, vendar se s tem poklicem ne da služiti kruha. Pa ne samo to, ta boj za preživetje, siljenje v folkloro, ki je neprijazna, včasih tudi umazana ... Zato sem tudi šel v Pariz.

Jože Ciuha
Anže Malovrh/STA
Takšna situacija, bi lahko rekli, je pri nas že stalnica...

Saj človek ne pričakuje veliko. Za preživetje ne potrebuje veliko. S tem, ko pa je v likovno umetnost vdrl denar, ko so si tisti, ki imajo v rokah vajeti oblasti, zamislili, da je lahko umetnost velik dobiček, so se stvari spremenile. Iluzija, da bo nekdo velik umetnik in bo veliko zaslužil... mlademu človeku ali otroku je dopuščena, sicer pa je takšno razmišljanje neumno.

Večina umetnikov, ki jih danes cenimo, je poučevala na raznih šolah in pravzaprav živela od tega. Ustvarjali pa so na način, kot v svetu ustvarjajo nedeljski umetniki.