»Morala sem nekaj narediti ali pa tu ne bi mogla več živeti.« Zgovorno, nasmejano in pozitivno naravnano umetnico smo še do pred kratkim poznali predvsem po njenem delu. Z vstajami pa smo jo spoznali še drugače – kot glasno govornico tistih, ki niso več pripravljeni prenašati nevzdržnega položaja, v katerega drsi naša dežela, in ki niso pripravljeni prezreti krivic, korupcije in samodrštva v politiki. Strastno verjame, da si moramo svojo usodo ljudje končno začeti krojiti sami. Ne le z besedami, tudi z dejanji. Kaj pomeni aktivno državljanstvo, Lara kaže z lastnim zgledom.

Lara Jankovič je samozaposlena v kulturi.

Srečuje se z vsemi pomanjkljivostmi tega statusa in s stalnim prepihom na trgu, ki je v umetnosti še posebej nezanesljiv. Dandanes je tako, pravi, da redno zaposleni igralci delajo dvojno delo, ker svobodnjakov zaradi pomanjkanja denarja ne najemajo več; tako ti ostajajo pred zaprtimi vrati repertoarnih gledališč. »Čakamo na drobtinice in poskušamo delati lastne projekte. Ti so seveda lahko le majhni in z njimi ne moremo preživeti. Ostaja nam dilema – ali zamenjati poklic, ali životariti, ali pa spustiti raven ustvarjanja na raven množične potrošnje. Sama imam srečo, da še lahko preživim s petjem, vodenjem in lastnimi projekti, prijazno pa me trenutno angažira Gledališče Koper. A ne morem vendar do konca življenja delati le še monodram. Petje in vodenje pa sta pravzaprav moja hobija, ki ju imam rada, nista pa tisto, za kar se čutim poklicana. To so igranje, gledališče, odrske deske in kvaliteta. Predstave, ki te stresejo, zarežejo v dušo, ki te spomnijo, da smo vsi nekje globoko v sebi enaki. Takšne stvaritve pa čedalje bolj zamenjuje instantna zabava, stand-up in preostala komedija, pri kateri se pol ure smejiš, potem pa pozabiš, da si jo kdaj videl.« Pri nas, pravi, si upamo premalo in smo premalo kritični. Vsi se bojijo komu zameriti, saj so umetniški angažmaji še kako povezani z aktualno politiko, vlade pa se menjavajo kot spodnje perilo. »Kvalitetna kultura dviga zavest in samozavest. Je osebna izkaznica naroda in bi morala biti ostra, kritična, ogledalo družbe. Če narod nima kulture, drsi v njeno nasprotje, v nekulturo. V nacionalizem, v potrošništvo, v napačne vrednote ...«

Ko se znebiš strahu, ti nihče nič več ne more. Nje očitno ni strah. Pa se ne boji, da bi njena kariera lahko trpela zaradi javnega kritiziranja politike? »Marsikdo me je opozarjal, da se mi lahko kaj zgodi, da naj ne tvegam. A čutila sem, da nimam česa izgubiti, nič takega, česar že nisem. Nisem več mogla prenašati hinavščine, dvoličnosti, nepravice in nepoštenosti, ki sem jo gledala na političnem odru. Nisem mogla verjeti, da nas imajo lahko tako za norca, kot da smo vsi slaboumni. Zbolela bi, če ne bi nič naredila! Bili so časi, ko sem samo čakala, kdaj mi bodo pozvonili pri vratih. A rekla sem: 'Ne! Ne bom več tiho!' Preveč krivic je okoli nas, da bi lahko še kritizirala s kavča ali ob kavi. Odločila sem se, da se postavim za stvari, v katere verjamem, jasno in glasno. In če si zelo glasen, ti ne morejo škoditi, ker si opazen. Strah je tisti, ki jim daje moč. Ko opraviš s strahom v sebi, nimajo več moči nad tabo. Moram reči, da se meni, razen opravljanja, ni zgodilo nič hudega.« Lara se je za pravičnejšo družbo v ozadju trudila že veliko pred »vstajami«. Delovala je v gibanju Človek pred profitom oziroma Pravična družba in Zvezi civilno-družbenih organizacij Slovenije. »Iskali smo načine, kako se povezovati v skupnem boju, saj je vznikalo cel kup gibanj z isto vsebino.« Z veseljem se je odzvala tudi povabilu v gibanje TRS, kjer je podpredsednica. »Nisem v stranki, saj politika ni zame, in tudi vnaprej ne mislim kandidirati za kakršno koli politično pozicijo. Gibanje pa je nekaj drugega. Ukvarjamo se z akcijami socialne narave, samooskrbe s hrano, trajnostnim razvojem, imela sem tudi kavarniški maraton v boju za kulturo in dobrodelne koncerte ali predstave, protestiramo, sama pa se skupaj s preostalimi borim za boljši položaj samozaposlenih v kulturi, saj je minister pokazal veliko pripravljenost pomagati.« 

Stopimo že končno skupaj!

Lara že nekaj časa prijateljev  in sorodnikov pred koncem leta ne obdaruje več. In tudi njim ne pusti, da bi ji kaj kupili. Denar, ki bi sicer šel za – priznajmo, nepotrebna – darila, zbere in z njim pomaga družini v stiski, ki jo izbere območna ZPM. »Najprej sem začela nabirati pri najbližjih, zdaj idejo širim na znance. Velika večina se z navdušenjem odzove in naberemo že pošteno dozo pomoči. Dodamo še rabljena oblačila pa kako dobroto, ki si je ti ljudje sicer ne bi mogli privoščiti, in ne morem vam povedati, kaj to pomeni ljudem, ki nimajo nič. Ne le denar in stvari, tudi občutek, da ljudem ni vseeno zanje. Na koncu vsi jokamo.« A kolikor jo dobrodelnost izpolnjuje, jo tudi spravlja v obup in bes. »Grozno mi je, kadar vidim, da je vse le kaplja v morje prikrajšanosti. Revščine ne moremo reševati državljani, društva, civilna družba. Revščino mora reševati in preprečevati država. Potrebne so sistemske spremembe. Vlade pa, kot da so slepe, iz dneva v dan sprejemajo nove zakone, ki v revščino pehajo še več ljudi.« Prav odziv na stisko sočloveka najlepše pokaže, kako sočutni in solidarni znamo biti Slovenci. A kaj ko takoj nato iščemo drugačnost in napake drug pri drugem. »Včasih se sprašujem, kaj še potrebujejo ljudje, da se bodo končno zbudili in uprli temu, kar počnejo z nami. Nič me bolj ne užalosti kot to, kako so nas uspeli spreti med sabo in kako apatični znajo biti Slovenci. Celo na protestu mi je neka gospa rekla, kaj jaz počnem tam, ko mi ni nič hudega. Ta trenutek morda res še nisem lačna, ampak to še ne pomeni, da me ne boli, če so lačni drugi! Ljudje se premalo zavedajo, da kadar se bojujemo za pravice enega, se bojujemo za pravice vseh. Če ne bomo stopili skupaj, bo za vse slabše. Danes zame, jutri zate ...«