Ker so jim dobro znani »ustvarjalci« krize (bankirji, finančni »maherji«, tajkuni, manjši tolovaji ...), ki se je tukaj začela leta 2008, zaslepljeni z neskončnim pohlepom, pokvarili prihodnost. Toliko bolj, ker so tudi večini staršev toliko pokvarili sedanjost, da otrokom ne morejo pomagati, da bi šli na svoje, in da jih ne skrbi samo prihodnost otrok, ampak tudi preostanek lastne prihodnosti.

Mislim ... v Britaniji zadnje zime vsako leto zaradi posledic mraza v neogrevanih domovih umre več kot trideset tisoč ostarelih ljudi, ker nimajo dovolj denarja, da bi stanovanje ogrevali ves čas. Milijone drugih pa se bo to zimo veliko dni v mesecu odločalo med tem, ali so raje na toplem ali siti. Dobrodošli v Veliki Britaniji in veliki sramoti 21. stoletja!

Najbolj me jezi trditev oblastnikov, da je, kar je, da se je z nastalim stanjem (bolj sranjem kot stanjem) treba sprijazniti, da sami (na volitvah) izbiramo to, kar imamo, in da niso potrebne korenite sistemske spremembe. Kapitalizem plenilske sorte v Britaniji ne deluje oziroma deluje samo za bogate in najbogatejše, ki so imeli dobro krizo, saj so dodatno obogateli.

Tudi demokracija ne deluje: politiki iz različnih strank že skoraj dve desetletji blebetajo približno iste reči. Posebno o ekonomiji. Skoraj vseeno je, koga voliš. Potrebna je prerazporeditev bogastva. Potrebne so velike spremembe. Kako že rečemo velikim spremembam? Revolucija, ki jo je v pogovoru na BBC-ju zagovarjal igralec in komik Russell Brand. Do tega trenutka je temu pogovoru naYoutubu prisluhnilo 9.146.397 ljudi. Toplo priporočam.

S starejšim sinom Adrianom se veliko pogovarjava o teh rečeh. Zelo rad ima svojo službo, ker idealno združuje njegovi veliko navezanost na šport in izobrazbo. Diplomiral je iz poslovnega upravljanja, že skoraj dve leti pa dela na portalu, ki je nekakšen facebook za nadpovprečno zagnane amaterske športnike. Nima pa rad svojega zaslužka, ki ga je za nekaj tisočakov manj od otoškega povprečja. Včasih se sprašuje, ali naj »proda dušo« in si najde službo na primer v banki, pa me vedno razveseli z odgovorom, da za te »dickheads« (kurcoglavce) že ne bo delal.

Adrian je po eni strani zelo netipičen, po drugi strani pa zelo tipičen »britanski« 24-letnik. Kot vsi njegovi prijatelji vrstniki živi doma, nima svojega avta (manjši problem je nakup avta, saj že za tisočaka dobiš kar dober majhen avto, velik problem pa najmanj enkrat višje oderuško zavarovanje za mlade voznike) in ne more niti razmišljati o nakupu minimalnega stanovanja v Londonu (niti garsonjere ni pod 120.000 funti, banka pa ti da največ tri letne plače stanovanjskega posojila) niti o najemu minimalnega stanovanja, ker bi delal samo za najemnino, »položnice« in hrano.

Kako je šlo meni pri 24 letih v tedanji socialistični Jugi? Bil sem eden izmed turnusnih urednikov pri radijskih poročilih nacionalnega radia, zelo zadovoljen z zaslužkom – plačo in dodatnim honorarjem, ki sem ga služil kot nočni dežurni novinar. Bil sem (že dve leti) solastnik (z nekdanjo punco, ki je postala žena) velikega dvosobnega stanovanja z odprtim garažnim prostorom, v katerem sva izmenjaje parkirala vsak svoj avto – moj je bil dober nemški športni avto.

Skoraj vsak dan smo bili zunaj na večerji. Veliko sem potoval v tujino. Že takrat sem veliko delal, a življenje je bilo neskončen žur, ki je trajal skoraj deset let, vse do preselitve na Otok, kjer sva z Nevo ustvarila petčlansko družino. Razmeroma brezskrbno smo živeli, dokler sem imel službo na BBC-ju, čeprav sta me že proti koncu vladavine železne Margaret Thatcher skrbela pohlep, ki se je vztrajno širil, in trditev politikov, da bomo zaradi bogatenja bogatih obogateli vsi.

Že takrat sem bentil zaradi divje privatizacije, ki sem jo razglašal za veliki rop, in zaradi astronomskih bonusov bankirjev, ki so jih ti primerjali med seboj, kot bi primerjali dolžino svojih penisov, a nikoli si nisem mislil, da bom kdaj napisal, da bo generacija mladih, ki ji pripadajo tudi moji trije otroci, na slabšem, kot je bila katera koli v zadnjih petdesetih letih.