Igrala je ob Patricku Swayzeju pa v komediji Short Cut to Hollywood, v drami 180 stopinj, letos v trilerju Body complete. Naš režiser Marko Naberšnik jo je videl v bosanskem filmu Sevdah za Karima in rekel: »To je Amanda!« in ji dal glavno žensko vlogo v filmu Šanghaj. Ta je pravkar dobil prvo zlato rolo.

Njena lepota je res neverjetna, toda glede na vse, kaj počne v življenju in kako si prizadeva za boljši svet, je njena notranja lepota še izrazitejša, močnejša. Napisala je knjigo o pozitivnem razmišljanju in boju proti zlu; to so nato izbrali na tekmovanju za sočasno množično branje in se s tem uvrstili v Guinnessovo knjigo rekordov.

Asli, ste rojeni v Nemčiji ali v Turčiji?
Rojena sem v Darmstadtu v Nemčiji. Pozneje smo se preselili v Frankfurt, torej sem odraščala v Nemčiji, tja hodila v šolo in maturirala.

Kaj pa vaši starši? Ali so prišli v Nemčijo iskat boljše življenje?
Ne bi rekla, da so šli za boljšim življenjem, ker v poznih sedemdesetih letih, ko so se preselili, življenje v Turčiji ni bilo slabše. Razlika je bila samo v tem, da si lahko v Nemčiji bolje zaslužil. Zatorej je prišlo veliko imigrantov, saj so v Nemčiji iskali mnogo tujih delavcev. Moji starši pa niso prišli zaradi možnosti boljšega zaslužka. Oče je želel študirati medicino in postati zdravnik. Njegova matura iz Turčije žal ni zadoščala in moral je narediti veliko dodatnih izpitov za sprejem na univerzo. V tem času je odprl svoje prevozniško podjetje. Nato sta se rodili moji sestri, zato so se starši odločili nadaljevati delo v podjetju. Moj dragi oče se je odrekel svojim sanjam postati zdravnik, da bi svoji družini zagotovil varen dom z rednim prihodkom, pa tudi moja mati je delala v podjetju.

Vem, da je vašega očeta ubil neonacist, ki je ranil tudi vas. Kako je ta nesreča vplivala na vaše življenje, na življenje vaše družine?
Mojega očeta je ustrelil strahopeten neonacist, sosed, ki nas je ustrahoval že prej. Ena krogla je zadela mene. Moj oče je žrtvoval življenje, da bi nas rešil. Pošast nas je hotela vse pobiti. Prosim, razumite, da ne želim več govoriti o tem groznem in najmračnejšem dnevu našega življenja. Še vedno boli – in vedno bo. Pošast je dobila veliko premajhno kazen, samo nekaj let v zaporu. Potem je bil kmalu spet svoboden. Nobene pravice ni bilo, samo krivica za nas žrtve. Preprosto zato, ker je bil moj oče Turek, pošast pa Nemec. To je realnost. Si predstavljate, kakšen učinek je to imelo na naše življenje? Prepričana sem, da si vsi, ki berejo te vrstice, lahko. Moja mati, moja prava junakinja v življenju, je bila in je še močna in izjemna. Moja družina je premostila to mračno obdobje z roko v roki, s srcem ob srcu. Postali smo močnejši kot kdaj prej. Vsi smo dosegli svoje cilje: sestri sta postali odvetnica in znanstvenica, moj brat pa poslovnež.

Ste tudi zato postali borka za človekove pravice?
Vsak človek se je dolžan boriti za človekove pravice in proti vsakršnemu rasizmu. Ni potrebno, da te do tega pripelje le osebna izkušnja. Prav gotovo pa se zdi moja vnema močnejša zaradi tega, kar se je zgodilo meni in moji družini. Toda ko se pogledam v ogledalo, vidim Asli, ki bi mislila enako tudi brez te osebne tragedije.

Ali prav zaradi te tragične izkušnje v otroštvu dandanes živite v Londonu?
V Londonu živim, ker potrebujem zelo odprt prostor za delo. V Nemčiji ni veliko vlog zame. Miselnost je še vedno ozka. Še vedno mislijo, da igralec s turškimi koreninami lahko igra samo Turka. Res sem vedno dobivala ponudbe za vloge žrtev ali pa za turško prodajalko zelenjave, ki nič ne govori. Prav tako sem v svojem prvem nemškem televizijskem filmu, posnetem lansko zimo v Namibiji, igrala Arabko. Nemci imajo težave s tem, da bi ženska z mojim videzom lahko igrala v filmu Nemko iz Münchna ali Hamburga. Začne se že z mojim imenom. »Asli Bayram? Aha, vi pa niste iz Nemčije? Aja, ste? Kakor koli, pa poglejmo, kaj imamo v scenariju. Aha, tukaj je vloga stevardese z Bližnjega vzhoda.« Tako sem se odločila živeti v Londonu. Družba je veliko bolj odprta in nikogar ne zanimata tvoje ime in videz. Tudi Marko Naberšnik si ni nikoli mislil, da mora Amando, ki je v filmu Italijanka, igrati italijanska igralka. Ali si lahko predstavljate, da bi kralja Leara lahko igral samo Anglež? Nemčija je v veliko pogledih za časom.

Kako ste začeli igrati v filmih?
V Los Angelesu in na Dunaju sem hodila na igralske tečaje. Iskala sem profesionalno vodstvo in tekala od avdicije do avdicije – običajen, težek začetek za mlado igralko. Na splošno si sama otežujem stvari, ker izbiram samo najboljše filme. Tako sem izpustila kar nekaj ponudb, ker nisem bila prepričana o njihovi kakovosti. Na srečo sem na začetku kariere lahko igrala v filmu s Patrickom Swayzejem, kar je bila neverjetna in velika motivacija zame. Junak mojega otroštva! Ne vem, kolikokrat sem videla Umazani ples, ko sem bila najstnica. V filmu sicer nisva imela nobenih skupnih prizorov, dialogov, sva se pa pogosto videvala po snemanju na večerji s preostalo ekipo. Bil je res tako prijazen in prijateljski. Po snemanju me je povabil na obisk k sebi v Los Angeles. Ampak kot se v življenju zgodi, sem bila zaposlena z drugimi projekti in ga nisem nikoli več videla. Potem je umrl za rakom. Bilo je tako žalostno, ko sem videla njegove zadnje slike. 


Več preberite v tiskanih Obrazih.