Gospod Miklavčič, kakšni so začetki vašega podjetja?
GH Holding je bil ustanovljen maja leta 2007 kot skupen projekt treh gradbenih podjetij, ki so bila med seboj lastniško povezana: Pomgrada, Kraškega zidarja in Konstruktorja. Družba je bila ustanovljena z namenom skupnega nastopa na tehnološko zahtevnejših projektih. A na žalost je kmalu po ustanovitvi prišlo do finančne krize in dva od naših ustanoviteljev sta šla v stečaj (Konstruktor in Kraški zidar). Tako je GH Holding zelo hitro začel lastno pot kot izvedbeni inženiring na tehnološko zahtevnejših projektih. V nekaj letih se je spremenilo lastništvo; tako je danes GH Holding lastniško enoosebna družba. Pričeli smo delovati v treh segmentih: en segment sta ekologija in energetika, v okviru katerega gradimo in projektiramo čistilne naprave ter centre za ravnanje z odpadki. Drugo področje so visoke gradnje, kjer delujemo kot klasičen gradbeni inženiring, specializirali pa smo se za bolnišnice in stanovanjsko gradnjo. Tretje področje je prometna infrastruktura, kjer smo tehnologi na področju signalnovarnostnih in telekomunikacijskih naprav oziroma sistemov za železniško infrastrukturo. Od ustanovitve do danes delujemo samo na teh treh področjih. Infrastrukturni del smo dopolnili s hčerinskim izvajalskim podjetjem, v okviru katerega delujejo projektanti in monterji ter preizkuševalci opreme. Na področju visokih gradenj, torej pri stanovanjski gradnji, se pojavljamo tudi kot investitor in nepremičninski razvijalec projektov. Na področju gradnje in opremljanja bolnišnic pa smo postali tudi ponudnik kapitalne diagnostične opreme, kot so magnetne resonance, rentgeni … podjetja General Electric. Imamo ekskluzivno pogodbo za zastopanje, organiziran servis in vse, kar spada poleg. Podjetje se torej razvija, a zgolj na področjih, na katerih delujemo in na katerih smo specialisti. GH Holding se ne širi na druga tehnološka področja, se pa intenzivno širimo na druge trge v regiji, predvsem v Srbijo in na Hrvaško. Trenutno na domačem trgu ustvarimo le še tretjino vse realizacije.
Bi nam lahko podjetje predstavili v številkah?
Skozi leta našega razvoja smo dosegali realizacijo tudi 100 milijonov evrov, a bila so tudi leta, ko smo imeli realizacije 20 ali 30 milijonov evrov. Ambicija GH Holdinga je, da se z realizacijo gibljemo med 50 in 70 milijoni evrov letno. Ta cilj v zadnjih letih uspešno dosegamo. V letu 2020 smo naredili nekaj več kot 60 milijonov evrov realizacije. Letošnje leto bo malce močnejše in bomo verjetno bližje 80 milijonom evrov.
Prve korake je podjetje naredilo ravno v času velike krize. Kako je uspelo GH Holdingu preživeti?
GH Holding je na začetku preživel, ker smo v finančno krizo vstopili takrat še zelo majhni in finančno čisti. Ko je bila v letih 2010 in 2011 eksplozija v gradbeni branži, smo se opremili z vrhunskimi kadri, ki so bili takrat na voljo na trgu. Že od samega začetka imamo zelo vitko organizacijo. Smo dovolj prilagodljivi prav zato, ker smo specializirano podjetje in ker smo bili finančno vedno zelo konservativni. Do danes praktično ničesar nismo naredili z izposojenim denarjem.
Kako to?
Ravno zaradi svoje konservativnosti. Nepremičninske projekte je zaradi relativno kompleksnega pridobivanja potrebne dokumentacije, gradbenih dovoljenj in nato tudi izgradnje terminsko težko načrtovati. Delamo pretežno s svojim denarjem iz preprostega razloga, da lahko kompenziramo tveganja, če naletimo na ovire. Če projekt iz različnih razlogov zastane in imaš izposojen denar, si ranljiv. Banki je treba denar vrniti, načrtovanih prihodkov iz projekta pa ni.
Toda lahko bi rekli, da banke v teh dneh denar ponujaj praktično zastonj.
Prav. Kar naj. Mi delamo s svojim denarjem, in lahko rečem, da smo glede tega v svoji branži skoraj unikum. Tak način poslovanja je povezan z disciplino. Mi si vsako leto privoščimo le en nepremičninski projekt, drugega pa razvijamo. In tako verižimo naprej.
Kako ste svojo dejavnost razširili na tuje trge?
Za širitev ne druge trge v regiji smo se odločili, ko smo imeli kompetence na svojih treh področjih tako visoko razvite, da smo bili konkurenčni zaradi svojega znanja in usposobljenosti, in ne zaradi nizkih cen. Na tujih trgih smo zaradi svojih specialnih znanj dobrodošli, poleg tega pa nam poznavanje segmentov, na katerih delujemo, omogoča, da lahko suvereno obvladujemo ključna tveganja na projektih.
Kako bi ocenili slovenski gradbeni trg?
Slovenski trg je takšen, kot je. Pri gradbeništvu in investicijah moramo deliti investicije v zasebne investicije, in pa investicije v javnem sektorju. Ponudniki smo tisti, ki se moramo trgu prilagajati. Sami sebi dokazujemo, da se nam poslovna filozofija konservativnosti in specializacije obrestuje. Če pogledamo na slovenski trg, lahko vidimo, da še vedno obstajajo ponudniki, ki veliko špekulirajo in niti ne bi smeli biti kvalificirani ponudniki. Veliko je špekulacij in premalo specializacije. Naš trg je majhen, zaradi česar gradbena podjetja kapacitete težko zapolnijo. Veliko konkurentov se odloča za širitev na druga področja. Mi smo se odločili, da se bomo s svojim znanjem uveljavili na drugih trgih v regiji. To pomeni, da se posamezna podjetja pojavljajo tako na projektih za železniško infrastrukturo, za cestno infrastrukturo, na visokih gradnjah in tako naprej. Tega po mojem prepričanju ne bi smelo biti. Če hočeš biti konkurenčen in uspešen, moraš biti specializiran. Specializiran pa moraš biti, ker nihče od nas nima dovolj razvojnih kapacitet, da bi bil lahko tehnološko konkurenčen na vseh področjih ali na večini. Tako se vse prevečkrat tehnološka konkurenčnost nadomešča s cenovno konkurenčnostjo, in pogosto se na slovenskem trgu dogaja, da se posli pridobivajo tudi na silo in si konkurenti kažejo mišice na način, da nerazumno znižujejo cene. Mi se tovrstnih »orgij« izogibamo, saj ne prinašajo sreče in uspeha ne investitorjem ne konkurentom. Na koncu pa so kolateralna škoda podizvajalci, saj se nato ves čas zateguje pas, tudi nerazumno.
Slovenska gradbena podjetja se pogosto soočajo z očitki, da so premajhna in da nimajo vseh potrebnih znanj. To drži?
Slovensko gradbeništvo ali pa slovenska industrija investicij, če lahko temu tako rečemo, je tradicionalno na visokem nivoju po zaslugi tehnološkega in organizacijskega znanja ter kompetenc. Prevečkrat se na pamet (populistično) govori, da je slovenska gradbena industrija premajhna in pomanjkljivo usposobljena. Preprosto to ni res. Vse glavne in tehnološko najzahtevnejše projekte v Sloveniji skozi zgodovino in tudi danes je izvedla domača gradbena operativa. Določene specialne projekte sicer v sodelovanju s partnerji iz tujine, a mi kot industrija lahko izvedemo vse. Res je, da smo deležni velikih nihanj na strani povpraševanja, a to je specifika trga, na katerem živimo in delamo. K sreči je zdaj slovenska gradbena operativa dobila priložnost tudi na drugem tiru, da se samostojno usposobimo še na področju tunelske gradnje. Nihče od slovenskih gradbenikov se do zdaj na tem področju ni mogel usposobiti iz preprostega razloga, ker takih projektov ni bilo, ali pa je šlo za projekte manjšega obsega. Projekt drugega tira je prava kombinacija, pri kateri se bo v sodelovanju z uveljavljenimi globalnimi izvajalci, v tem primeru turškimi, pridobilo tehnološke in organizacijske kompetence, in na ta način bo tudi slovenska gradbena operativa usposobljena za zahtevne tunelske projekte.
Omenili ste že tekmovanje z nižanjem cen. Večkrat pa si podjetja nagajajo tudi s pritoževanjem na Državno revizijsko komisijo (DKOM).
Kot jaz vem, je tega čedalje manj. Vem tudi, da pritožbe rešujejo hitro, kar pomeni, da DKOM očitno ni zasut z delom. Zakon o javnem naročanju je bil deležen že veliko popravkov in z vsako novelo se stanje, kot kaže, izboljšuje. Številne pritožbe, ki so romale na državno revizijsko komisijo, so izhajale ravno iz tega, ker so nekatera podjetja želela pridobiti posle na moč in z nizkimi cenami, včasih tudi z nepopolnimi referencami. Zaradi tega pa seveda sledijo pritožbe. Ampak kot sem dejal, je vsaka novela zakona bolj izpopolnjena in zapira možnosti neutemeljenih pritožb.
Seznam projektov, ki jih izvajate v tujini, je vedno daljši. Kaj uspeh na tujih trgih pomeni za GH Holding in čemu ga pripisujete?
Upam si trditi, da smo na področju gradnje bolnišnic vodilno podjetje v regiji. To kaže tudi dejstvo, da smo konkurenčni tudi kitajskim ponudnikom. Dobili smo na primer dva velika projekta v Srbiji. Največji in najbolj prestižen projekt je univerzitetni klinični center Srbije v Beogradu, ki ga v dobršnem delu končujemo letos in se bo pri njem realizacijska vrednost projekta približala 100 milijonom evrov. Nedavno pa smo v močni mednarodni konkurenci dobili tudi malce manjši projekt izgradnje kliničnega centra v Novem Sadu, ki bo vreden čez 30 milijonov evrov. Pri takšnih projektih unovčujemo svoje kompetence. Potrebne izkušnje in znanje smo pridobili v Sloveniji. Spomnim se našega prvega projekta, prizidka k onkološkemu inštitutu v Ljubljani. Pogodba je bila takrat vredna okoli milijon evrov. Nato pa smo v dvanajstih, trinajstih letih organsko rasli in skozi številne domače projekte prišli do tega, da smo suveren ponudnik svojih storitev tudi v širši regiji. Podobno velja za čistilne naprave, kjer smo zelo prisotni na Hrvaškem, enako pri centrih za ravnanje z odpadki. Vse to znanje, vse te kompetence smo pridobivali na slovenskem trgu.
Tudi na domačem gradbenem trgu je čutiti zagon. V pripravi so številni veliki infrastrukturni projekti. Kaj to pomeni za slovenska gradbena podjetja?
Ne le da vlada in ministrstva napovedujejo projekte, objavljajo se že razpisi, podpisujejo se pogodbe, na določenih projektih se že izvajajo dela. V Sloveniji bo v naslednjem obdobju veliko projektov in upam, da slovenskega gradbeništva to ne bo uspavalo in se ne bomo preveč zanašali na domači trg. Za obdobjem sedmih debelih krav vedno pride obdobje sedmih suhih krav, kakorkoli se to že sliši svetopisemsko. Torej ne smemo si dovoliti, da bi nas sprememba na slabše presenetila. Že od prvega dne, ko sem v gradbeništvu, »trobim«, da je treba delovati v smer specializacije. Vsako podjetje naj se specializira za svoje področje in se širi v regijo. Nekaj slovenskih gradbenih podjetij se na širšem območju že pojavlja na tak način in so uspešna, ampak še vedno mislim, da smo premalo specializirani. Mi, ne glede na svoj obseg, v vseh 14 letih nismo asfaltirali niti kvadratnega metra ceste. Ker to ni naše področje. Nismo delovali ali delali niti na enem energetskem objektu. Ker to ni naše področje. In nismo postavili niti enega metra protihrupne ograje. Ker to ni naše področje. Tako bi morali razmišljati tudi drugi. Ves čas govorim o regiji iz zelo preprostega razloga. Res je, da smo del Evropske unije, kjer živimo ob mantri, da so meje odprte za prost pretok kapitala, dela in storitev. A moramo se zavedati, da so trgi severno in zahodno od nas zelo regulirani in na teh trgih, razen v nekih zelo ozkih nišah in v zelo majhnem obsegu, preprosto nismo dobrodošli. In poskrbljeno je, da nas na teh trgih ni.
Zadnje čase lahko veliko beremo o podražitvah, ki jih je prinesla epidemija. Kako to vpliva na vašo dejavnost?
Dvanajstega februarja smo v konzorciju oddali ponudbo za prenovo in nadgradnjo železniške proge med Ljubljano in Borovnico. Glede na tehnološko zahtevnost projekta je bila takrat to edina ponudba. V treh mesecih, odkar čakamo na rezultat razpisa, se je baker, ki je naš glavni material in predstavlja znaten del ponujene cene za projekt, podražil za 21 odstotkov. Torej cena bakra na borzah je zrasla za 21 odstotkov. Vemo pa, da se pri barvnih kovinah vsaka sprememba cene na borzi nemudoma pokaže tudi v cenah končnih izdelkov. Oddali smo fiksirano ponudbo, za kar jamčimo tudi z garancijo za resnost ponudbe. Zdaj pa si predstavljajte, kaj to pomeni za naš potencialni zaslužek na tem projektu. Borza nam je pobrala ves zaslužek in nas zdaj rine v rdeče številke. To je tveganje, s katerim živimo, ampak moramo vedeti, da postaja to tveganje v zadnjem času ogromno. Cena bakra je v zadnjih sedmih mesecih zrasla za 60 odstotkov. Enako aluminij in železo, torej vsi materiali, ki se uporabljajo v gradnji.
Cene nepremičnin v Sloveniji nezadržno rastejo že več let. Zakaj?
Ljubljana kot takšna prenese veliko novogradenj. Nepremičnine so varna naložbena priložnost in v Slovencih je še vedno zakoreninjeno, da želimo imeti lastniške nepremičnine v primerjavi s tujino, kjer je veliko več najemanja stanovanj in hiš. Koronakriza je še pospešila povpraševanje po nepremičninah, zaradi česar so cene še narasle. Mislim pa, da je to nekakšen koronadodatek in se bodo cene vrnile na predkoronsko raven. Predstavljam si, da je to v veliki meri zato, ker ni dovolj drugih varnih naložb, denar v banki pa je celo breme. Spomnim se, da smo pred desetimi leti za depozite v banki dobili za današnji čas neverjetnih 3,5-, celo štiriodstotne obresti, danes pa moraš za polog praktično plačati ali zanj ne dobiš nič. Ljudje seveda opazujejo svet okrog sebe in se zavedajo alternativ. Odločajo se za varne naložbe, kar nepremičnine zagotovo so. Stanovanje v Ljubljani ali kjerkoli v Sloveniji je varna naložba, in prav veliko drugih alternativ na področju varnih naložb trenutno ni.
Kakšna bo prihodnost GH Holdinga?
Kar zadeva cilje za prihodnost, lahko povem, da bomo ostali specializirani na svojih treh področjih. Menim, da bomo na način, kot delujmo zdaj, torej specializirano in konservativno, delovali še naprej dolgoročno in se bomo pri realizaciji gibali nekje do meje 100 milijonov evrov letno.
***Citati: »Moramo vedeti, da postaja tveganje v zadnjem času ogromno. Cena bakra je v zadnjih sedmih mesecih zrasla za 60 odstotkov.« »V Sloveniji bo v naslednjem obdobju veliko projektov, in upam, da slovenskega gradbeništva to ne bo uspavalo in se ne bomo preveč zanašali na domači trg.« »V vseh 14 letih nismo asfaltirali niti kvadratnega metra ceste. Ker to ni naše področje.« »Dokazujemo, da se nam poslovna filozofija konservativnosti in specializacije obrestuje.« »Mi do danes praktično ničesar nismo naredili z izposojenim denarjem.«***
