Matej Feguš je prejemnik številnih domačih in mednarodnih priznanj, med drugim mu je Društvo oblikovalcev Slovenije na začetku decembra podelilo naziv častnega člana. Nekdanji lastnik štirisedežnega letala danes po svoji želji po Ljubljani vozi petdeset let staro kolo. Pogovarjava se v prostorih trajnostno naravnanega pohištvenega podjetja Donar d.o.o., katerega večinski lastnik je, v posebno oblikovani »beatnik room-in-room sobi«, ki nama omogoča odmik od vsega in vseh, na varni razdalji.

Bili ste prvi v Sloveniji, ki ste v svojem podjetju uvedli šesturni delavnik. Kako lahko oziroma težko je bilo to storiti?

Podjetja smo zaradi ljudi – zaradi naših zaposlenih, kupcev, družbe, širše ali lokalno. To, da smo uvedli šesturni delavnik, je bila posledica. Nenehno opazujem, kako ljudje svoje delo opravijo prej, če so motivirani. Kadar so utrujeni, se dogajajo napake, začnejo se pojavljati težave v družinskem okolju, starši so izgoreli, in to se dolgoročno pozna. Vprašali smo se edino, ali lahko to naredimo. Hec je bil, da smo to uvedli na prvi april, in še zdaj se iz tega malo norčujemo. Izkazalo se je, da pozitivnih učinkov ni treba meriti, ker jih vidimo ... Imamo tudi fleksibilni delovni čas, zelo se prilagajamo ljudem, zato v covidni situaciji brez težav večina dela od doma ali pa se, na primer v proizvodnji, sami dogovorijo, kdaj oziroma kdo in kako opravi delo. V naši izkušnji vidim samo pluse. Dolgoročno pa stremimo k cilju, da ko po štiridesetih letih delovne dobe pride do nagrade, upokojitve, in ti država zagotovi minimalni preživetveni standard, so naši zaposleni »iztrošeni« zgolj za trideset let delovne dobe, torej so lahko še vsaj deset let po prejšnjem standardu aktivni, ne tarnajo doma, kaj ni dobro, temveč prenašajo znanje naprej, so bolj motivirani za konstruktiven prispevek k družbi.

Zakaj je pomembno, da smo aktivni?

Cilj aktivnega človeka je tisto ključno, ki nas lahko premakne naprej. Če ljudi obremenjujemo, da je treba delati za preživetje, lahko vsaj zmanjšujemo utrujenost.

Kaj imenujemo delo?

Delo vidim kot dobeseden poklic – ko si poklican sam, ne ko te nekdo drug pokliče. Zame delo ni zgolj delo, zabava pa zabava. Zakaj nekaj, kar počneš rad, ne bi bilo delo, če je ustrezno plačano in prispeva tako k družbi kot gospodarstvu? Vem, da sem privilegiran, ker lahko počnem tisto, v čemer sem dober in kar imam rad. Zavedam se, da večina nima te priložnosti. Če imaš to srečo, da lahko delaš v kreativnem sektorju, marsikdo – če je dovolj plačan – ne bi zamenjal tega dela niti za enkrat višje plačano delovno mesto v nekreativnem sektorju.

V neoliberalno-kapitalističnem času, ki ga živimo, se zdi beseda »dovolj« zelo široka, podprta z željo po »še več«. Kaj za vas pomeni biti dovolj plačan?

Trenutno je to, na žalost, precej odvisno od države ali regije, kjer živiš. Pri nas vemo, kolikšna je povprečna slovenska plača – to je zame dovolj. Danes je pri načinu življenja, ki ga imamo, in matematičnem znanju, ki ga ima vsak osnovnošolec, zelo lahko izračunati, kaj je dovolj. Pomembnejše je vprašanje, kaj je preveč in kdaj je preveč.

Ste privrženec gibanja za odrast, ki si prizadeva za korenito socialno-ekološko preobrazbo sodobnih družb.

Ja, verjamem v gospodarsko odrast, v slovenščini imamo čudovit termin, ki ga lahko razumemo tudi kot odraščanje, in tam ne vidim, da ne ustvarjamo več, ampak da to ne počnemo zgolj kapitalsko. Če bi vsi rekli, da gremo na obnovljive vire, bi to samo po sebi skozi leta ustvarjalo gospodarsko rast, odrast, ker bi uporabljali manj naravnih surovin – kot na primer fosilnih goriv, tako bi manj obremenjevali okolje, kar bi se tudi dalo čez čas izmeriti. Videli bi, na primer, koliko manj rakavih obolenj na dihalih imamo ipd. Zame je rast v smeri boljšega sobivanja z naravo, iskanja boljših rešitev neobremenjevanja okolja. Če bi bila v naši družbi vrednota, da je najboljši tisti, ki ustvarja, na primer, najbolj negativen ogljični odtis, bi verjetno v Financah ali kje drugje drugače merili in postavljali lestvico najbogatejših.

Prebrala sem, da ste v svojem podjetju postavili človeka pred kapital.

Danes ni popularno reči, da daš kapitalu prednost pred človekom, četudi se dostikrat izkaže, da je tako. Najbolj smešno je, da kapitala brez človeka ni. In to, da postaviš človeka pred kapital, dandanašnji ne bi smelo biti več vprašanje. Pogovarjati bi se morali o drugih rečeh, na primer, kje smo ostali z ekohumanizmom. Čas bo, da se pogledamo v ogledalo in določimo minimum – ali bo to imenovano univerzalni temeljni dohodek ali kako drugače, ni toliko pomembno, pomembno je, da moramo prerasti to, da postavljamo za glavno in edino merilo uspešnosti posameznika denar. Stremimo k temu, da imamo okrog sebe zadovoljne ljudi. Posameznik je lahko le toliko zadovoljen, kolikor zadovoljnih ljudi ima okrog sebe. Težko je namreč v družbi depresivnih biti pozitiven.

Ste zadnji promotor kreativne industrije na svojem področju. Odločili ste se, da je odgovornost do okolja vaša ekonomija. Podjetju ste se pridružili še kot študent, sčasoma ste ga odkupili in pripeljali med uspešnejša mednarodno uveljavljena slovenska podjetja. Kaj vas je vodilo?

Moje osebne vrednote so tudi vrednote našega podjetja. Zadovoljstvo je primarna vrednota – torej občutek varnosti, vrednosti v smislu spoštovanja, cenjenja prispevka k temu, kar delamo. Ne želim biti »nakladač«, priznam svoje napake, predvsem pa se želim nenehno izobraževati in izpopolnjevati. Moje vodilo je, da sem zgled drugim. In če to želiš biti, si postaviš zelo visoka merila. Zame je ključno to, kar predstavljam, kar govorim, tudi v družini, ko vzgajam in skrbim, da sem zgled. Lahko začnemo pri osnovnih gospodinjskih opravilih, ki jih večina moških ne opravlja; zakaj, ni pomembno, in izgovori niso opravičila, pomembno je povedati, kaj je prav, in to narediti, kadar lahko. To je najbolj iskreno. Je pa res, da nihče ni popoln, a to ni razlog, da se ves čas ne izpopolnjujem. Za rast posameznika in družbe je pomembno, da smo obkroženi z ljudmi, ki vedo več od nas, ki so boljši od nas.

V kakšnem svetu si želite živeti?

(uuuau) Mmm ... pravljica.

Je to realno?

Večina pravljic je bila napisana po realnih ali vsaj možnih scenarijih. Vse, kar govorim in verjamem, je zelo realno. Ne delam si utvar, da se bo to zgodilo, na drugi strani si pa sploh ne delam utvar, da to ni mogoče. To je mogoče, to smo sposobni doseči, samo preveč se sprašujemo, kdo je za to odgovoren in kdo bi to moral narediti. Če vsak izhaja iz sebe, deluje po lastnih zmožnostih, in predvsem če tisti, ki zmorejo več, nase solidarno več tudi prevzamejo – tako kot ženske prevzamejo skrbstvo, gospodinjstvo in starševstvo –  je stvari mogoče spremeniti. Zakaj naredimo to samo takrat, ko nas situacija v to prisili? No, morda se grozno sliši, ampak morebiti bi se v tem oziru morali zgledovati po Kitajski. Si predstavljate, kako mora biti nekdo samozavesten, da naredi strategijo 2100?! In vemo, da bodo to, kar so si zadali, izvedli, ker je to v njihovi kulturi in drugih družbenih ureditvah. To je vizionarsko in pri takšnih načrtih potrebuješ kreativno industrijo. Potrebuješ pa tudi politiko, da to spelje.

Kako lahko kultura, katere del so tudi kreativne industrije, oblikuje našo prihodnost?

Kultura je edina, ki vedno in povsod prevprašuje, kaj in kako v družbi počnemo, kako smo to počeli v preteklosti in kako bomo v prihodnosti. Kreativne industrije kot del kulture so del vsega našega početja. Lahko se šolamo kreativno, tako vodimo državo – kar ne pomeni, da inoviramo, ampak da obstoječe stvari uporabljamo različno ali pa na različnih področjih. In kulturne industrije niso »blef«, niso iluzija, saj ne ustvarjajo samo pogojev za finančno rast, predvsem gradijo na osebno-družbeni rasti. Kreativnost edina nima omejitev – se ne omejuje sama po sebi in nihče nima pravice, da jo omejuje. Kreativnost ponuja drugačno perspektivo gledanja na življenje, zato se prav na tem področju lahko zgodijo rešitve, priložnosti, ki jih normalno v tem omejenem, urejenem svetu ne moremo najti.

Torej kakšna je vizija vaše pravljice?

Da bi imeli ljudje možnost aktivno sodelovati pri odločitvah. Nimam težav s sprejemanjem zavrnitve in drugačnega mnenja. Lahko se čisto normalno pogovarjam z ljudmi, ki so iz čisto drugega polja, dokler je stvar civilizirana in kultivirana. Lahko jih tudi razumem – tu gre za čustveno inteligenco, ki jo razvijemo, če na tem delamo. Želim si, da smo odprti za drugačne, nove predloge in rešitve. V naši panogi je prepovedano reči: to je problem, to ne gre. Ravno v tem je neprecenljiva vrednost kreativnosti in kreativnega razmišljanja, da takrat, ko nekaj ne gre, poiščemo rešitev. Čas je, da kot eni prvih stestiramo možnosti, kjer smo lahko zgled svetu. Zanima naj nas dolgoročna blaginja. Namenimo ji več pozornosti.

Nekoč ste bili lastnik štirisedežnega letala, vozili ste avto znamke Lotus, živeli ste v štirisobnem stanovanju, danes pa nimate avtomobila, vozite kolo. Bi lahko rekli, da ste imeli nekoč druge življenjske prioritete?

Življenje me je prisililo, kot to rado stori, da sem se zazrl v ogledalo. Preživel sem hudo prometno nesrečo in štiri leta operacij. Zaradi tega dolgo nisem mogel biti aktiven, se ukvarjati s športom, ki mi je v preteklosti zelo veliko pomenil. Takrat sem se odločil, da grem potovat. Tako sem se rešil depresije, ki bi me skoraj stala življenje. Ja, v finančnem smislu mi nekoč ni nič manjkalo, če danes primerjam svoje življenje, se dejansko smejim. Na mojo željo in odločitev vozim petdeset let star bicikel, nimam avtomobila, tričlanska družina živimo na sedemintridesetih kvadratih. Tudi približno nimam sredstev, da bi brezskrbno živel, temveč vse delam za osebno zadovoljstvo. Prej sem delal za uspeh, danes pa pravim, če imaš jasen cilj, vizijo in vedno stremiš k »biti boljši«, ne verjamem, da lahko finančni uspeh izostane. Ni težko biti najboljši, treba si je najti svoje mesto. In v to pač investiraš vse.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_04
Zarja Jana
naslovnica