Tokratna zgodba se dogaja v Janežovskem Vrhu v občini Destrnik, kjer že dolgo vre zaradi ceste Elizabete Simonič in njenega moža. Brez njunega dovoljenja jo uporablja tudi nekaj sosedov, ki pa so si na sodišču že leta 2009 pridobili služnostno pravico do njene uporabe. Spor je pred dnevi izbruhnil do te mere, da je razgrete glave pomagala hladiti celo policija. Simoničeva je namreč poskušala s svojim telesom ustaviti kamion s peskom. Ker mu ni dovolila nadaljevati vožnje, jo je s poti umaknila šele policija. »Cesta je v zasebni lasti in niti ni vknjižena kot cesta. V služnost nisem nikdar privolila, še posebej zato, ker imajo tisti, ki pot brez dovoljenja uporabljajo, še tri druge ceste, da pridejo do svojih nepremičnin. Med njimi je tudi cesta skozi gozd, ki je bila v preteklosti v splošni uporabi vseh,« je povedala lastnica.

Počnejo, kar se jim zahoče

»Večinoma se po najinem zemljišču vozi samo eden od sosedov, in sicer Marjan Burina, ki pa je podkupil ostale, večinoma gre za vikendaše, da so na sodišču zahtevali pravico do služnostne uporabe te poti. Čeprav mi ni jasno, na kakšni osnovi so to pravico tam tudi dobili. Oziroma kot nama je pravkar pojasnil najin odvetnik, ima služnost zapisano samo Burina, ostali pa si le mislijo, da jo imajo. Kakorkoli, z možem nama ne preostane drugega, kot da s pomočjo odvetnika vloživa tožbo zaradi motenja posesti in miru ter doseževa ukinitev služnosti.«

Vidno razburjena sta pripovedovala o nenehnem hrupu, ki ga povzročajo vozniki na njunem zemljišču, stresu, ki ga doživljata zaradi motenja posesti, predvsem pa o krivici, ki se jima, kot sta prepričana, dogaja. »Vozijo se ob vseh urah dneva, na poti počnejo, kar se jim zahoče, ni miru. Ničesar ne upava puščati v bližini, ker vse izgine, cesto pa so brez opozorila, kaj šele dovoljenja, celo utrdili in na njej uredili kanale za odtekanje vode. Ob dežju zdaj vsa ta voda odteka v najino koruzo.«

Postavlja ovire in se meče pod traktorje

Da je stanje nevzdržno, je priznal tudi Burina, ki pa za zaplet krivi Simoničevo. »Sporna cesta je že tri desetletja tudi edina pot, da pridem do svoje hiše. Tokrat ni prvič, da nekoga ni spustila mimo hiše: na pot namreč nastavlja najrazličnejše ovire, se meče pod traktorje, ne dovoli urejanja ceste, ne moreš ne naprej ne nazaj. Ne vem več, kaj naj. In to kljub temu, da imam v roki služnostno pravico.«

Po čem je dušni mir?

Izbrskali smo poročilo destrniškega odbora za infrastrukturo s konca marca 2013, iz katerega je mogoče sklepati, da odnosi med sosedoma takrat niso bili tako slabi. Člani odbora so si namreč ogledali stanje komunalne infrastrukture, med drugim tudi nekategorizirane ceste Simonič–Burina, in zapisali: »V času izvajanja zimske službe je bila močno poškodovana. Lastnica dela zemljišča Elizabeta Simonič je na kraju samem članom odbora povedala, da je treba ves gramoz in blato, ki ležita zunaj cestišča, odstraniti. Marjan Burina, ki stanuje na koncu ceste, pa je dejal, da tako poškodovanega cestišča še ni bilo po zimski službi kot letos. Tudi on je zahteval, da se kupa zemlje in gramoza pred njegovo hišo odstranita ter na cesto zapelje drobljeni gramoz, saj je imel cesto pred izvajanjem zimske službe urejeno, zdaj pa je tako rekoč neprevozna. Simoničeva je še zahtevala, da se cesta odmeri v širini treh metrov.«

Naš namen nikakor ni soditi, katera stran ima prav in katera ne, saj si bralci o tem ustvarite svoje mnenje, želeli smo samo predstaviti dve plati ene medalje oziroma opozoriti na dejstvo, da ljudje eno in isto stvar vidimo na svoj način. Zato se tudi pogosto ne strinjamo. Vprašanje pa seveda je, ali je takšna nestrinjanja smiselno peljati tako daleč, da morajo posredovati policija, odvetniki in sodišče. Ali ne bi bilo za lasten dušni in tudi splošni mir bolje stopiti korak nazaj in malce popustiti?