kdo je kriv?

Sovražni napad v Murski Soboti ostaja brez epiloga

P.K.
22. 6. 2020, 20.20
Posodobljeno: 22. 6. 2020, 21.34
Deli članek:

Lanskega oktobra se je življenje mlademu paru obrnilo na glavo. Eden od njiju je bil brutalno pretepen in še danes trpi za zdravstvenimi posledicami. Odgovorni za napad pa ostajajo nekaznovani.

Osebni arhiv
Prekmurski par kljubuje tudi najtežjim preizkušnjam …

Nejc Rek, širši javnosti poznan kot nekdanji udeleženec resničnostnega šova Bar, je od lanskega poletja v razmerju z Renejem Žuničem. Par je jeseni pretresel dogodek, od katerega si še nista opomogla.

Reneja so takrat pred nekim lokalom v Murski Soboti zbili na tla in ga brcali po vsem telesu. Poškodbe so bile hude, zaradi česar je bil dolgo v bolnišnici. Od napada je že skoraj devet mesecev, policija pa menda še nima česa otipljivega, da bi lahko prišlo do kazenskih ovadb. Da se zadeva tako vleče, je razočaralo oba, tako Nejca kot Reneja. »Na začetku se je policija zdela prizadevna. Nadejal sem se, da bomo kam prišli, potem pa je moje upanje usahnilo. Kot da bi najin primer obstal, pristal v predalu. Imava občutek, da se nihče ne ukvarja več z njim,« pravi Rene Žunič.

Težka vest

Menda može v modrem večkrat vpraša, kako poteka preiskava nesrečnega dogodka, a ostaja brez konkretnih odgovorov. »Pojma nimava, kakšne aktivnosti, če sploh kakšne, ima zdaj policija v zvezi z mojim primerom. Rečejo mi le, da še preiskujejo, in to je vse. Bojim se, če po domače povem, da se bo vse pometlo pod preprogo in bodo napadalci živeli dalje svoje običajno življenje, sicer s hudim napadom vesti. Poudarjam, da ne sme ostati pri tem, da so nekaznovani, za kar so storili, in da kar normalno živijo dalje, se sprehajajo med nami,« poudarja par.

Dreamstime
Zgodilo se je v murskosoboškem parku. Napadli so ga od zadaj.

Rene pravi, da je zaradi vsega skupaj precej jezen. Trpi sam in zelo močno tudi njegov sin, ki ga ima iz prejšnje partnerske zveze z žensko. »Želim si epiloga, da bova z Nejcem in vso najino preostalo družino lahko v miru živela naprej. Rad bi zaključil to poglavje svojega življenja. In rad bi, da bi bilo pravici zadoščeno. Saj razumem, da preiskava lahko traja, ne gre z danes na jutri, vendar vseeno, zdaj bo kmalu leto naokoli.«

Pazi na svoj hrbet

Opišeta nam svoj vsakdan, ki ga prežema strah. »Tudi ko greva z Nejcem samo v trgovino, nama je neprijetno. Tudi najbližje zelo skrbi za naju. Nenehno naju opozarjajo, naj se paziva. Strah jih je in naju tudi. Ni prijetno. Nikoli si nisem mislil, da bom moral biti na vsakem koraku pozoren na svoj hrbet. Do napada sem bil prepričan, da nimam sovražnikov, ker se z nikomer nisem kregal, sem dobrosrčen, pomagam ljudem. Upal sem tudi, da smo odprta družba in da tudi moja spolna usmerjenost nikomur ne bo šla v nos, pa je bilo prav to verjetno povod, da so me pretepli. Da jih je napajala nestrpnost do homoseksualnosti, vem, saj so me med fizičnim obračunom zmerjali z besedami 'gej, peder' in podobnimi žaljivkami na račun spolne usmerjenosti,« razlaga Rene Žunič.

Osebni arhiv
Rene Žunič si želi, da bi napadalce našli in jim sodili.

»Sva za sprejemanje drugačnosti, imava ničelno toleranco do nasilja, nestrpnosti in to poskušava širiti med ljudi. Zato se nama zdi še toliko pomembneje, da policijska preiskava uspe, da se najde storilce in se jih kaznuje. Tudi prek družbenih omrežij širiva sporočila o sprejemanju, enakosti, morda po napadu še toliko bolj. In na družbenih platformah, kjer se pojavljava, se nama je oglasilo veliko ljudi, ki obsojajo napad. Bila sva presenečena nad podporo in spodbudnimi mislimi, ki sva jih prejemala od ljudi,« izpostavi Nejc Rek.

Tableta za v službo

Zdravstvene težave zaradi napada še vztrajajo, a Rene pravi, da težje kot vsako fizično bolečino prenaša psihično. »Od incidenta dalje obiskujem psihiatra. Zdaj sem začel spet delati, ampak če hočem priti do službe, moram zjutraj vzeti zdravilo proti tesnobi in paničnim napadom,« razkrije. Na koncu pogovora oba poudarita, da si želita, da bi ljudje odprli oči in srca tudi za tiste, ki ne spadajo v okvire običajnosti. »Lepo bi bilo, da bi ljudem pustili, da živijo po svoje. V miru. Ne pa da se, če ne spadajo v nek kalup, znašaš nad njimi, jim nagajaš, jih zmerjaš ali še kaj hujšega, kot se je zgodilo meni.«