Na Osojniku v semiški občini sta v soboto, 27. julija, ob 7. uri in 15 minut Milena Skala in Marjana Jakša opazili, da se kadi iz Ogulinovega gospodarskega poslopja.

Slišali pa sta tudi pok. Milena je stekla po vasi in vpila, da pri sosedovih gori, Marjana pa je po telefonu poklicala gasilce. Gasilci z bližnjega Štrekljevca so prihiteli v šestih minutah, semiški pa minuto ali dve pozneje.

poslopje
M.B.J.
S pomočjo številnih prostovoljcev je v manj kot tednu dni po požaru na pogorišču stalo novo gospodarsko poslopje.

Škoda po požaru pri Ogulinovih je ocenjena na 70.000 evrov. Vode pa so gasilci poleg tiste, ki so jo pripeljali s seboj, porabili še od 250 do 300 kubičnih metrov iz vodohrana nad vasjo. 

V trenutku se je znašlo pri Ogulinovih tudi okoli 20 vaščanov, ki so do prihoda gasilcev predvsem varovali druga sosednja poslopja, da ne bi ogenj preskočil. »Kako hitro se je razširil po naši stavbi, pove tudi to, da sta se traktor in traktorska prikolica, ki sta bila na drugem koncu stavbe kot bale z otavo, v trenutku vnela in pogorela,« pove gospodar Anton Ogulin, ki je bil, ko sta sosedi opazili dim, na njivi, preostali družinski člani pa so prav tako odšli po opravkih. Doma sta ostali le Antonovi mama Marija in hčerka Petra.

Požrtvovalni gasilci

A čeprav je na pomoč prihitelo od sedem od devet prostovoljnih gasilskih društev iz semiške občine, prišli niso le najbolj oddaljeni gasilci iz Rožnega Dola in Črmošnjic, 70 gasilcev Ogulinovega poslopja, velikega 150 m2, ni moglo rešiti. »Pri nas je bilo poleg poslopja uničenega še nekaj kmetijskega orodja in 80 bal, od katerih jih je bilo deset z letošnjo otavo, preostale pa lanske. Zgorelo je tudi pol naše letne kuhinje, nekoliko ožgan je bil še sosedov skedenj. A so gasilci preprečili, da ni bilo česa hujšega. Za njihovo požrtvovalnost sem jim zelo hvaležen,« pravi gospodar.

Sovaščan Anton Kastelec Maček, sicer krovec in tesar, ki je vodil vsa dela pri čiščenju pogorišča in postavljanju novega skednja, pa je dejal, da so imeli Osojničani tokrat srečo v nesreči, da je začelo goreti, ko so bili že budni. Če bi namreč zagorelo ponoči, bi lahko zgorelo pol vasi, saj je okrog Ogulinovih precej lesenih poslopij, stavbe pa so blizu druga drugi. In ko bi se ogenj enkrat razplamtel, bi ga bilo težko ustaviti.

trojica
M.B.J.
Blaž Ogulin, Anton Kastelec Maček in Anton Ogulin (z leve).

Izjemna akcija

Takoj so začeli čiščenje pogorišča, gasilci s Štrekljevca in Gradnika pa so dežurali, dokler ga niso povsem pospravili, kajti ko so dvignili bale, je začelo pod njimi goreti, zato so jih polivali z vodo. Poslopje je bilo zgrajeno tako, da je streha stala na betonskih stebrih, obito pa je bilo z deskami. Pozimi so bile v njem krave, od aprila do snega pa se živina – zdaj imajo 15 repov – pase na prostem.

Poleg ožganega ostrešja, opeke, ki je popadala po tleh, in desk so morali podreti tudi štiri nosilne betonske stebre, ker so bili pregreti. »Sosedi so odvažali s pogorišča z 12 traktorji, na pomoč je priskočil tudi tovornjak podjetja Feroles iz Črmošnjic. Takoj v soboto so eni že delali opaž za betoniranje, a ker jih je bilo preveč, so drugi odšli v gozd. Ljudje so dejali, da bi radi pomagali pogorelcem, a nimajo denarja. Pa sem jim predlagal, naj darujejo les. Dal sem jim seznam, kateri les bom potreboval in koliko. V svojih gozdovih so posekali smreko ali dve, kolikor je pač kdo lahko dal, in tako se je nabralo kar 60 m2 okroglega lesa, od tega je Marjan Gal z Gorjancev pripeljal kar 10 m2 pove Kastelecter ob tem našteje vasi, iz katerih so prebivalci darovali les: Osojnik, Brezova Reber, Maline, Gradnik, Kal, Štrekljevec, Praproče, Brezje, Coklovca, Črešnjevec. Sekali so v soboto, nedeljo in v ponedeljek ter les sproti vozili na žago. Jožko Sepaher s Podrebri je začel takoj žagati, žagal pa je od jutra do večera.

Dobrosrčnost brez meja

Z vseh koncev Bele krajine so družini v stiski obljubili, da jim bodo dali seno, ko jim bo tega zmanjkalo. 

»Ljudje so pomagali tudi z denarjem in s hrano. Na pomoč je priskočila tudi semiška občina. Sosedi so kuhali med gašenjem, pospravljanjem pogorišča in postavljanjem novega poslopja. V nedeljo zjutraj so začeli betoniranje stebrov, v torek krojenje lesene konstrukcije, v sredo pa postavljanje lesenega dela. V četrtek popoldne, torej šesti dan po požaru, je bilo novo gospodarsko poslopje pod streho,« našteva Anton Ogulin. Poleg 70 gasilcev je pomagalo še 60 drugih ljudi, vsi so delali prostovoljno.

»Prepričan pa sem, da takšne sloge, kot je v naši vasi, ni nikjer. Zadovoljen sem, da solidarnost med ljudmi še živi. Saj si nihče ne želi, da bi potreboval pomoč, a občutek, da vemo, da ne bomo ostali brez nje, če jo bomo potrebovali, je zelo dober,« ganjen zaključi Anton.