Incident se je zgodil 20. septembra lani, ko je Jože Šercer po navedbah tožilstva zjutraj okrog 5.20 skrit za grmovjem ob gozdni poti čakal, da je mimo prišla 46-letna soseda Irena Osvald. Peš je bila namenjena proti bližnjemu mejnemu prehodu s Hrvaško, na delo, ko je Šercer s puško šibrovko z razdalje kakšnih 10 metrov ustrelil proti njej, da so jo šibre zadele v desno roko in desni del trebuha. A na srečo poškodbe niso bile hude. Po navedbah tožilstva je Šercer svojo žrtev v grmovju čakal dve uri, ob poskusu umora na zahrbten način pa mu tožilstvo očita tudi nedovoljen promet z orožjem, saj so mu med hišno policisti zaplenili tudi dvocevno puško in polavtomatsko puško ter precej različnega streliva.

Hotel jo je samo prestrašiti

Šercer je junija v zagovoru pojasnil, da se je po mamini smrti zelo navezal na sosednjo družino Osvald, s katero so razvili odnos, kot bi bili v sorodu. Pri njih je tudi vsak dan kosil, za kar je Ireni prostovoljno mesečno plačeval po 350 evrov. »Irenci« je še vedno hvaležen za vse, kar je storila zanj, zelo mu je žal, da jo je prizadel, opravičil se ji je, pa tudi Branku Lautarju. Kot je bilo slišati, Šercerju ni bilo najbolj prav, da je Osvaldova komaj kakšno leto po moževi smrti začela prijateljevati z njim. Trdi, da jo je hotel samo prestrašiti.»Zjutraj, ko je tema, je še bolj strašljivo, ko poči!« pravi. Nadnjo in ne nad Lautarja pa se je spravil, ker ni hotel oziroma upal zanetiti mednarodnega incidenta; Lautar je namreč upokojeni hrvaški policist.

Nikoli prej nista bila v konfliktu

Včeraj  je besedo med drugimi dobil tudi Lautar. Pojasnil je, da živi le kakšnih 200 metrov od hiše Osvaldovih, na hrvaški strani meje. V vasi že od nekdaj pomaga sosedom in sosedi pomagajo njemu. Pomagal je tako Osvaldovi kot Šercerju. Celo skupaj so pobirali jabolka in češplje. S Šercerjem se sicer poznata že od otroštva in vedno sta bila v »zelo dobrih« odnosih. »Zelo sem ga spoštoval,« je poudaril. Konec lanskega avgusta pa so se začele dogajati čudne reči. Neko deževno soboto, ko sta z Ireno kuhala slivovo marmelado in posedala pred hišo, je pes nenadoma začel lajati. Ko pa je Lautar sklenil, da bo preveril situacijo, je nenadoma uzrl človeško silhueto v dežnem plašču, ki se je potem umaknila. Po škornjih je takoj posumil na Šercerja, medtem ko je Osvaldova pomislila, da so migranti.

Pred Šercerjem zdaj vsi trepetajo

Zgodba se je ponovila čez en teden. Tudi takrat je bil deževen dan, in ko je Lautar odhajal od Osvaldovih, je ob blisku strele pri naloženih drveh spet uzrl človeško silhueto v dežnem plašču in spet takoj pomislil na Šercerja. Tokrat so bile roke vidne in Lautar je devetindevetdesetodstotno prepričan, da je v rokah držal pištolo, čeprav je ni videl. Lautar je odskočil se nato zatekel k Ireni v hišo. V nedeljo se Šercer pri Osvaldovih ni oglasil na kosilo, in ker ga tudi v ponedeljek ni bilo, se je pri njem oglasila Irena. »Jože je izrekel, da bo ustrelil njo in mene,« je poudaril Lautar. Tudi kritičnega jutra je slišal pok, saj je zgodaj vstal, ker je nameraval v Zagreb, in Ireno, ki je kričala: »Branko, Branko, zadel me je!« Zatekla sta se v hišo in poklicala policijo. Vaščani s Šercerjem sicer niso imeli težav, zdaj pa je vse drugače. »Ni vseeno, ne meni ne vaščanom. Vsi se ga bojijo,« je dejal Lautar. Se nadaljuje.