Opus Richarda Wagnerja preveva silovito hrepenenje po ljubezni in odrešitvi nekakšnega prekletstva ter dvojnost med strastno čutnostjo ter vzvišeno in čisto duhovnostjo. Ti motivi se prepletajo tudi v operi Leteči Holandec. Glasba je romantično občutljiva, medtem ko je prepričljivost zgodbe izražena s silo in barvitostjo orkestracije (že v uverturi je zaznana vsemogočnost oceana) ter s skladateljevo sposobnostjo razbijanja tradicionalnih opernih elementov na recitativ, arije, zbor in ansamble, s čimer je dosežen tudi bolj koherenten tok dramskega dejanja.
Wagner je želel prikazati usodo nesrečnega poveljnika fantomske ladje, obsojenega na večno blodenje in nemir, ki ju lahko preseže le ljubezen brezmejno zveste ženske. Delo je označeval kot "mistično pesem ljudstva, ki se s pradavno potezo človeškega bistva izpoveduje s silo, segajočo v srce".
"To je predstava, ki mora slediti več redom Lepote, to je predstava, ki s finalno sekvenco poveže estetiko in etiko v polje, ki mu s Heglom lahko rečemo Aufhebung, ukinitev z ohranitvijo, ko Senta in Holandec poiščeta svojo 'eksistenco' v polju nekega drugega Absoluta …", je zapisal režiser Matjaž Berger.
