Novice Svet24

Testna mokka je bila vsekakor bela in ta barva se ji kar poda. Doda namreč nekaj potrebnega prestiža k sicer odločni in športno oblikovani zunanjosti.

Mokka je dolga nekaj manj kot 4,3 m in torej ne sodi med večje avtomobile. Relativno skromna dolžina se pozna predvsem v prostornosti, a je po drugi strani prednost, ko gre za parkiranje. Mnenja smo, da so oblikovalci pri mokki svoje delo dobro opravili. Avto je všečen. S svojim dolgim nosom, z veliko masko in žarometoma, ki se zajedata v bok, deluje suvereno in odločno. Dolg prednji del daje občutek varnosti in moči. Po dvoje vrat na boku se odpira široko in potnikom omogoča udoben vstop v vozilo. Ker gre za predstavnika mestnih terencev, je hkrati dovolj dvignjen, da bo všeč tudi tistim, ki imajo težave s hrbtenico.

Zadek se prav tako lepo zaključuje. Velika prtljažna vrata z ozkim steklom ter velike zadnje luči, ki lepo ležijo na bokih in se v rahlem loku spuščajo proti zadnjemu odbijaču. Pridih terena dajejo mokki plastične obrobe pragov in blatnikov, ki se spredaj in zadaj razširijo v odbijač. Zaščita, ki je bo hvaležen marsikateri voznik. Nekaj kroma v obliki letvic na prednjem in zadnjem delu ter za obrobo meglenk pa je dodatek, ki vozilu daje še kanček prestiža. Mokka je predvsem avto za urbana okolja in ji teren le pogojno ustreza, še posebej, če ima le dvokolesni pogon, kot ga je imela testna.

Notranjost ni presenečenje. Podobno boste našli v vseh Oplovih modelih. Volan z odebeljenim osrednjim delom, za njim štirje okrogli merilniki. Večja dva za prikaz vrtljajev in hitrosti ter manjša za prikaz temperature motorja in količine goriva. Večino osnovnih funkcij voznik upravlja z obvolanskima ročicama in s tipkami na volanu. Leva ročica je namenjena utripalkam in prikazovanju podatkov, ki jih prikazuje potovalni računalnik na ekranu v sredini med merilnikoma vrtljajev in hitrosti. Prikaz je v prepoznavni Oplovi rdeči barvi. Voznik ima na voljo podatek o trenutni porabi, dejanski in povprečni hitrosti ter še dva ločena podatka za prikaz prevoženih kilometrov, povprečne porabe in povprečne dosežene hitrosti. Po želji je možen tudi delni prikaz z navigacijske naprave, ki se v celoti prikazuje na privzdignjenem barvnem ekranu na sredini armaturne plošče.

Desna ročica je namenjena upravljanju s prednjima brisalcema in z zadnjim. Stikala avdiosistema, navigacije, konfiguracije in v našem primeru samodejne klimatske naprave se nahajajo na sredinski konzoli. Gumbov je veliko, kot je to za ople značilno, zato je potrebno nekaj privajanja. A ko jih usvojite, postane uporaba zelo enostavna.

Pred sopotnikom sta dva zaprta predala. Še posebej nam je bil všeč zgornji, ki je priročno majhen, a kot nalašč za manjše dokumente, denarnico in mobilni telefon. Nasploh je prostora za drobnarije dovolj. Velike odprtine so v vratih, pokrite in odkrite med prednjima sedežema, v testnem vozilu tudi predal pod sovoznikovim sedežem.

S tem se mokka odkupi za nekoliko manjši prtljažnik, ki meri 356 litrov. Sedeži so iskreno rečeno nemško trdi, jih je pa mogoče izdatno nastaviti in skoraj vsakdo bo našel svoj idealen in neutrujajoč položaj. Zadaj čudežev ni. Trije potniki bodo sedeli le pogojno, če seveda niso otroci. Je pa dovolj prostora za glavo, če ga že za noge nekoliko hitreje zmanjka. Vožnja z mokko je prijetna. Podvozje je nastavljeno tako, da lepo požira morebitne neravnine in luknje na cesti.

Testno mokko je poganjal 1,7-litrski motor CDTI ecotec s 96 kW pod pokrovom. Sliši se obetavno in res se predvsem sliši. Motor ima po našem mnenju dve slabosti. Namreč, da je zelo glasen in len. Morda je za glasnost kriva le nekoliko slabša zvočna zaščita in bi zadevo v tovarni lahko hitro odpravili. Drugače je z lenobnostjo. Žal je motor ob speljevanju šibak in potrebna je dokaj težka noga, da pokaže nekaj več "življenja", a ko se uteče, avto brez težav drvi po cesti.

Končna hitrost je skoraj 190 km/h. Za glasnost in lenobnost se motor odkupi z zelo ugodno porabo. Povprečna poraba na testu je znašala varčnega 5,5 litra na 100 km. Enako povprečno porabo smo dosegli tudi na 260-kilometrski vožnji. Od tega smo 174 kilometrov prevozili po avtocesti, večinoma s hitrostjo blizu najvišje dovoljene, 72 po regionalni cesti in 14 po mestnih ulicah.

K varčnosti nekaj dodata še način vožnje eco, ki se vklopi z gumbom na spodnjem delu sredinske konzole, in serijski start/stop sistem. Slednji nam je zaradi svojega hitrega delovanja nekajkrat ponagajal, ko smo hoteli nekoliko lahkotneje speljati. Motor je preprosto ugasnil. A vse to so tegobe, ki se po nekoliko daljšem spoznavanju voznika z avtom porazgubijo in pozabijo.

Tudi zaradi obilice dodatne opreme, ki jo je imelo testno vozilo. Najbolj sta nam bila všeč biksenonska prilagodljiva prednja žarometa. Obrat kontaktnega ključa je začel pravo malo igro obeh žarometov, ki sta nato hitro našla pravi kot osvetlitve. O samodejnem preklopu med zasenčenimi in dolgimi lučmi sploh ne bomo izgubljali vrstic. Navdušujoče!

Kakor tudi dober avdiosistem, ki hitro preglasi preglasen motor, pa 230-voltna vtičnica v talni konzoli med prednjima sedežema, s katero odpraviš težave zaradi vedno prazne baterije v prenosnem računalniku. Ženski del potnikov je bil navdušen nad velikim in izdatno osvetljenim kozmetičnim ogledalcem v senčniku (enakega dobi tudi voznik).

Opel mokka ni naključno daleč najbolje prodajan mestni terenec v Nemčiji, Franciji, Italiji in Veliki Britaniji. Tudi pri nas prodajne številke niso slabe, seveda pa jih dodobra določa cena. Osnovno mokko z 1,6-litrskim bencinskim motorjem in osnovnim paketom Selection je mogoče dobiti za 18.500 evrov. Če pa bi si zaželeli vseh opisanih dodatkov, boste morali pripraviti skoraj 24 tisočakov.

Bel kruh nikoli ni bil ravno poceni! Ja pa dober!

*izvenmestna/mestna/kombinirana

Objavljeno v Auto Bild Slovenija št. 87, 10.9.2013.    

Galerija

Poglej vse fotografije (35)