Avto-moto

Vstopnica med velike

Božo Lalič / Auto Bild Slovenija
16. 5. 2011, 20.20
Posodobljeno: 16. 5. 2011, 20.24
Deli članek:

Bavarski BMW je leta 2004 v želji po produkciji malih družinskih avtomobilov (small family car) začel s proizvodnjo in prodajo prvih modelov BMW serije 1, ki upravičeno na prvi pogled niso ravno navdušili ljubiteljev znamke in stroke.

Tovarna BMW namreč slovi po elegantnih in prestižnih limuzinah, kupejih in kabrioletih. Nikakor pa ne po proizvodnji majhnih avtomobilov oglatih in nevšečnih linij. BMW-ji serije 1 so v bistvu tako po opremi kot tudi motorizaciji, menjalnikih in vsem ostalem čista kopja seriji 3. Razlika je le v obliki karoserije, nekaterih malenkostih in ceni, ki pa ne odtehta tega, kar avtomobil (ne) ponuja. Nikakor se namreč ne moremo znebiti občutka, da so Nemci v želji po proizvodnji malega BMW-ja na hitro uporabili vso razpoložljivo tehniko in znanje, ki so ji pritaknili le novo pločevino in BMW serije 1 je bil rojen. Ne prav lep in drag kot žafran.

Kljub različnim karoserijskim oblikam, ki so sledile, se serija 1 nikoli ni znebila pridiha precenjenosti in oznake avtomobila, ki je tržno zanimiv samo zato, ker ga krasi znak BMW. Vse ostalo pa je zmeraj govorilo v prid avtomobilom BMW serije 3, ki so v resnici »oče in mama« seriji 1.

Notranjost enice je pravzaprav kopja trojke. Trikraki multifunkcijski volan je športno oblikovan in prijeten za uporabo. Na njem pa poleg ostalega najdemo tudi stikala za govorne ukaze, za upravljanje avdio naprave, telefona in še česa. Klasična armaturna plošča z okroglimi merilniki motornih vrtljajev in hitrosti je lepo pregledna in ponoči osvetljena z obvezno živo rdečo svetlobo. Potovalni računalnik poskrbi za nemalo dobre volje voznika, ko ta vidi, kako malo goriva porabi njegov hranilniček. Sredinska konzola se začne z zračniki in se proti dnu nadaljuje z avdio napravo povprečne kvalitete in prav takega ozvočenja. Vendar pa pod njo najdemo vrhunsko dvoconsko klimatsko napravo, ki jo Bavarci vgrajujejo tudi v svoje večje in dražje modele in ki si zaradi odličnega delovanja zasluži vse pohvale. Tako zaradi enostavnosti rokovanja kot tudi zaradi samega delovanja in izredne odzivnosti.

Voznik in potniki sedijo na udobnih, anatomsko oblikovanih sedežih, ki tudi na dolgih poteh zagotavljajo odlično in neutrujajoče sedenje. Steklene površine ponujajo preglednost v vseh smereh in dober občutek zračnosti ter prostornosti. Da ne bi bilo potrebnega preveč »ročnega dela«, so v enici elektrificirali zunanja ogledala, vsa štiri stekla, centralno ključavnico in še nekaj malenkosti, kar olajša življenje razvajenih in udobja vajenih voznikov in potnikov. Skratka, počutje v avtomobilu je povsem primerno BMW-ju, zato lahko Bavarce le pohvalimo. Je pa tudi res, da bi pri konkurenci za to ceno dobili mnogo, mnogo več. Toda BMW nikogar ne sili, da kupi enico. Motorizacija je znana, oprema in cena tudi. Torej …

BMW 116d, ki smo ga vozili na testu, je seveda predstavnik zadnje generacije enic, opremljen z najmanjšim dizelskim agregatom, ki pa presenetljivo veliko zmore. Zanimivo je namreč, da gre kljub oznakam 16d, 18d in 20d, ki pri BMW-ju označujejo motorno prostornino, v tem primeru za tri enake, dvolitrske agregate, ki se med seboj razlikujejo le v elektroniki in v glavi motorja. Sam blok pa je pri vseh enak. Gre namreč za vodno hlajen vrstni štirivaljnik delovne prostornine 1995 kubičnih centimetrov, opremljen s turbopolnilnikom, ki v izvedbi 16d zmore 115 KM in 260 Nm navora pri 1740 vrt/min. Sam agregat je pri vseh modelih postavljen v nos avtomobila. Pogon je izveden na zadnji kolesni par preko 6-stopenjskega ročnega menjalnika, kardana in zadnjega diferenciala. Tako motorizirana enica v številkah sicer ne obljublja prav veliko, toda na cesti se pokaže v povsem drugačni luči. Odlično pospešuje, se solidno pelje v mestu, zahteva malo dela z menjalno ročico in na avtocesti z lahkoto pokaže malce čez 200 km/h. Ob tem deluje vzmetenje mnogo bolj športno, kot v resnici je, in zdi se, da se enica skozi malce zahtevnejše ovinke pelje kot gokart. Bočnega nagibanja skorajda ni, zadek pa le tu in tam, če že ne gre več drugače, nežno in kontrolirano zdrsne. Zato lahko z mirno vestjo trdimo, da se tudi najmanjša med vsemi odlično pelje, navdušuje voznika in ga ne pušča ravnodušnega. Jasno pa je, da se primanjkljaj moči in navora hitro opazi, ko želimo dvigniti tempo in pričakujemo nekaj več aktivnosti tudi pri višjih hitrostih. Seveda se tam zgodba konča. Toda srednje dinamičnemu vozniku, ki uživa v znamki, legi, zavorah in porabi, bo BMW 116d pisan na kožo. Če ga bo seveda zadel na loteriji.