Kljub naši neizmerni želji po tem, da bi našli tisto veliko ljubezen svojega življenja, psihologi opažajo, da je vse več samskih in razočaranih v ljubezni preprosta posledica dejstva, da se zaradi poveličevanja ljubezni te vse bolj bojimo. To je vendarle neumno, boste rekli, saj je ljubezen nekaj, česar si večina želi bolj kot vse na svetu. A ravno to utegne biti razlog, da se v življenju zatekamo k vzorcem, za katere mislimo, da nam pomagajo na poti do prave ljubezni, v resnici pa nam to pot zgolj otežujejo. Že naša predstava o tem, da je ljubezen smisel in cilj našega življenja, nam otežuje njeno iskanje. Zaradi tako idealistične predstave o ljubezni namreč težko najdemo takšno, ki bi tej predstavi zadostila. V realnosti v vsaki zvezi najdemo nekaj, kar nam sporoča, da se tudi tokrat ne bo izšlo. In čeprav smo prepričani, da to počnemo v svoje dobro, so te samoohranitvene tehnike zgolj način, kako ljubezen odrivamo od sebe. Ker se v resnici bojimo ljubiti. Razlogi, zakaj, so odvisni od vsakega posameznika, a vendarle so v grobem psihologi izluščili naslednje.

Ljubezen je povezana z bolečino

Ni velike ljubezni brez velike bolečine. Tako nekako pravi veliko pregovorov in modrosti. Ljubezen in bolečina gresta z roko v roki. Čeprav se sliši precej kruto, to drži, pravijo psihologi. Kadar koli na čustveni ravni zelo intenzivno občutimo resnično srečo, smo na prav tako intenzivni ravni dovzetni tudi za resnično bolečino in žalost. Višje ko letimo, globlje lahko pademo in bolj boleč je padec. Temu se ne moremo izogniti, in ker to vemo, se ljudje veliko raje izogibamo ljubezni, kot pa da bi trpeli. Zlasti če smo bili v preteklosti zaradi ljubezni že prizadeti. Vsaka nova ljubezen namreč vedno znova na plan naplavi vsa pretekla razočaranja in bolečine. Ne samo propadla romantična razmerja, ampak kakršne koli odnose, začenši z otroštvom. Kakršna koli negativna dinamika na čustvenem področju v našem življenju je v nas pustila pečat, strah in bolečino. Takoj ko ljubezen znova začutimo v svoji bližini, se vsa ta razočaranja in rane znova odprejo. Misleč, da je za nas bolje, pa navadno vse to raje potisnemo v temne globine in odrinemo ljubezen od sebe, kot pa da bi se enkrat za vselej spoprijeli s preteklimi bolečinami, ki nas hromijo.

Ljubezen nas spremeni

Ne samo da se zaradi predanosti neki drugi osebi povsem spremenijo naše navade in vsakdanje življenje, spremenimo se tudi sami. Ljudje smo namreč navajeni živeti s precej strogim odnosom do sebe. Čeprav navzven prekipevamo od samozavesti, se v sebi spopadamo z občutkom neljubljenosti. Zaradi preteklih negativnih izkušenj smo sami sebi v bran postavili neki vrednostni sistem, ta nadvse kritični sistem, ki nas na videz varuje pred novimi bolečinami, pa nam pravzaprav sporoča, da smo manjvredni in si ne zaslužimo ljubezni. Ko ljubezen vendarle začutimo, se ta domača in varna identiteta zamaje oziroma poruši in nenadoma dobimo občutek, da izgubljamo stik s samim seboj, česar se nadvse ustrašimo. Najpogosteje tako zelo, da tiste, ki nas ljubijo in skušajo zrušiti ta manjvrednostni občutek, odrinemo od sebe. Prav tako pa nas resna razmerja na novo definirajo tudi na pripadnostni ravni. Da vstopimo v neko resno in trajno zvezo, ki temelji na pripadnosti človeku, ki predstavlja našo prihodnost, moramo pretrgati vez s preteklostjo. Torej z izvorno družino in z vsemi vzorci, ki nas vežejo nanjo. Dokončno moramo odrasti in vzpostaviti svojo družino, kar pa je pogosto preveč zastrašujoče in tvegano, zato raje vztrajamo v varnem zavetju starih identitet in vzorcev.

Ljubezen je zastrašujoča

Ljudje se počutimo varni v svetu, ki ga lahko nadzorujemo, kjer imamo vajeti v rokah mi in ki je predvidljiv. Ljubezen pa je po drugi strani povsem neobvladljiva. Vsako novo razmerje, v katerega se podamo, je neznano področje, kar običajno sproži občutek ogroženosti. Ogroženi smo zato, ker ljubezen že po svoji definiciji predvideva tveganje in predajo vajeti v roke nekoga drugega. Predati se novi ljubezni namreč pomeni zaupati nekomu drugemu, mu dovoliti, da vpliva na nas in usmerja naše življenje. Zaradi tega smo veliko bolj izpostavljeni in ranljivi. Bolj ko ljubimo, večja je možnost, da bomo prizadeti. Hkrati pa se na drugi strani tudi vse bolj zavedamo, da lahko veliko izgubimo. Več ko nam namreč nekdo pomeni, bolj se bojimo, da ga bomo izgubili. Bolj se začnemo zavedati svoje umrljivosti in možnosti, da se naše življenje lahko vsak trenutek brez opozorila konča. Ko imajo življenje in ljudje v njem velik pomen, je strah pred izgubo toliko večji. Boj z vsemi temi strahovi pa se pogosto izrazi kot negativen odnos v razmerju, iskanje napak, prepiranje in najbolj skrajna prekinitev razmerja. Za vse to seveda najdemo povsem razumske razloge, v resnici pa vsa nesreča v razmerju izhaja iz našega strahu pred ljubeznijo.

Ljubezen ni konstantna

Ker smo rasli s pravljicami, smo prepričani, da ljubezen tudi taka mora biti. Strastna, hipna, silna, vseobsegajoča in vseprisotna. Prepričani smo, da moramo partnerja od trenutka, ko ga zagledamo, ljubiti silno in na vso moč, vse bolj ali vsaj vedno enako, in da mora biti ljubezen obeh enako močna. Če take ljubezni ni, potem pač ne gre za pravo ljubezen. A ljubezen v resnici ni takšna. Tako kot vsa naša druga čustva je tudi ljubezen precej nesorazmerna in neuravnovešena, pravijo psihologi. Tako kot niste vedno jezni na svojega partnerja, tudi ne morete biti vedno zaljubljeni vanj. Enkrat ga ljubite do neba, drugič bi ga najraje zakopali v najtemnejšo luknjo in imeli mir. Spet tretjič je vaš partner tisti, ki vas ljubi bolj, kot v tistem trenutku vi ljubite njega. In to je povsem normalno. Naša čustva do drugih so živa in vedno spreminjajoča se, zato ne smemo zavreči priložnosti za ljubezen samo zato, ker v danem trenutku ne vidimo, kako se bodo razvila.

Kako prepoznati strah?

Prvi in ključni korak pri premagovanju strahov je, da strahove prepoznamo in priznamo. Pri strahu pred ljubeznijo je to seveda veliko težje, ker je ljubezen nekaj, kar si vsi želimo, kar intenzivno iščemo in za kar se nenehno trudimo. Kako potem lahko sploh rečemo, da se je bojimo, in kako to sploh lahko spoznamo? Dober znak je že to, da imate precej veliko nesrečo v ljubezni in da vedno najdete razloge za to nesrečo. Bodisi so za vašo nesrečo v ljubezni krivi nesojeni partnerji bodisi okoliščine, družba, čas … Kar koli drugega, le vi ne. A dejstvo je, da je sprememba pri sebi edina sprememba, ki jo lahko dosežete, in če hočete spremeniti rezultat na svojem ljubezenskem področju, potem si morate priznati, kaj je tisto, s čimer se sami ovirate na poti do srečne ljubezni.

Kako premagati strah pred ljubeznijo in intimnostjo?

- Ozrite se na svojo zgodovino. Kakšna so bila vaša prejšnja razmerja, zakaj so se končala, kaj je šlo narobe, katere težave so se ponavljale, katere misli so izzvale vaša dejanja? Tako boste najbolje prepoznali sebi lastne teme, vzorce in vedenja, ki vplivajo na vaša razmerja. Na podlagi teh vzorcev pojdite še globlje – poiščite njihov izvor v svojem otroštvu. Kakšen odnos so imeli vaši starši med seboj, do vas in do ljubezni? Kako so v ljubezni ravnali, kako so jo izkazovali? Česa ste se od njih naučili? Že v otroštvu se namreč naučimo, kako ravnati kot odrasli. Ko prepoznamo tiste negativne vzorce iz otroštva, ki spodbujajo naš strah pred ljubeznijo, se jih moramo osvoboditi.

- Izklopite svojega notranjega kritika. Poskusite prepoznati in izluščiti notranji glas, ki negativno vpliva na vaša razmerja. Ki vam ves čas šepeta, da vas partner ne ljubi dovolj, da ni primeren za vas, da vi niste dovolj dobri zanj, da ne smete dovoliti, da vas partner v celoti spozna, ker niste všečni, da nikomur ne smete zaupati, da je vaš partner tak kot vaši starši ali vaš bivši … Vsi ti obrambni mehanizmi, ki ohranjajo vaš neprijazen vrednostni sistem, škodujejo vaši samozavesti v razmerju. Zaradi njih se ne upate povsem predati. A se jih morate otresti in se znebiti stare identitete, če želite zgraditi novo, ki zaupa in je pogumna v ljubezni.

- Dovolite si čutiti. Nikar se zaradi varnosti ne delajte, da vam je vseeno. Ljudje se pred preteklimi ranami namreč branimo tudi tako, da se pretvarjamo, da nam ni mar, da nas nekaj ni prizadelo, da ne gre za nič posebnega. Tak odnos seveda ne more prinesti pozitivnih rezultatov. Če nam je vseeno, ne moremo v zameno pričakovati nečesa, kar zahteva našo popolno predanost. Zlasti je pomembno, da se tega načela držimo takrat, ko gradimo svojo novo, ljubezni vredno in željno identiteto. Ko se rušijo stare identitete ter vzorci vedenja in razmišljanja, nas navadno navdaja občutek nelagodja, tesnobnosti, dušenja, tudi žalosti. To je povsem normalno, pravijo psihologi. To je znak, da se osvobajamo strahu pred ljubeznijo. V takšnih trenutkih torej ne smemo znova zbežati, kot že tolikokrat do zdaj, ali se delati, da nam je vseeno, ampak pogumno vztrajati in prebroditi te občutke, ko vodijo v zadovoljiv ljubezenski odnos.