Na dan intervjuja smo Sabi ujeli v frizerskem salonu, v katerem delata skupaj z mamo. Za kraj pogovora si sicer izbereva Koseški bajer, a na koncu po kratki vratolomni vožnji z njenim velikim terencem končava na limonadi v Mostecu. Vožnjo začini z zgodbo, kako se je po teh poteh nedavno vozila okoli polnoči in našla voznika, ki se je zaletel v steber. »Skočila sem iz avta, poklicala rešilca in mu oskrbela rane. Uuu, kakšna akcija je bila. To mi je všeč,« z navdušenjem razlaga. Sabi je namreč tudi predavateljica prve pomoči in že pet let pomaga Rdečemu križu, hkrati pa je tik pred zaključkom srednje zdravstvene šole. A to je le delček njenih aktivnosti. Če bi želeli našteti vse, bi nam zmanjkalo prostora. »Pri meni ni nikoli dovolj. Vedno si želim še česa. Sem pač posebne vrste človek. Včasih se vprašam, kako to, da mi je bilo namenjeno toliko talentov, toliko darov. Lotim se res vsega: popravljam motor, menjam žarnice, ličim, šminkam, strižem, urejam računovodstvo, polagam ploščice, jaham, rolam, se vozim s kolesom, terenskim vozilom, štirikolesnikom, smučam, tečem na smučeh, drsam, se potapljam ... lahko bi naštevala ves dan. Moj seznam je neskončen,« nam pojasni.

sabi reševalka
facebook
sabi

Tudi meni je hudo

Da je zanjo pomembna vsaka sekunda v dnevu, lahko pripišemo dejstvu, da so ji pri rosnih 24 letih postavili diagnozo, ki je ne želi slišati nihče: MS – multipla skleroza. »O bolezni nisem vedela ničesar. Vse, kar se mi je takrat podilo po glavi, sta bili diagnoza in slika invalidskega vozička. Bil je res velik šok. Zdaj pa z boleznijo živim že 16 let. Seveda je tudi meni kdaj hudo. Ko je najhuje, se umaknem od vseh. Ampak kaj naj? Naj se zaprem v sobo in jokam? Nisem taka. Tako ne gre. Treba je živeti naprej. Včasih malce boli, peče, zagrabijo te grči ... Jasno je, da ne boš nikoli več tako zdrav, kot si bil. Ampak to sem sprejela.«

sabi3
facebook
sabi

Življenjske spremembe

Po prvem šoku si je sestavila seznam želja, ki si jih želi izpolniti, preden bo prepozno. Plavanje z delfini in potapljaški tečaj sta le dve izmed stvari, ki sta bili na seznamu, ki je kmalu postal prekratek. A življenje je začela spreminjati drugje: »Najprej sem pogledala, kaj moram v svojem življenju spremeniti. Tako sem na začetku veliko delala na odnosu s svojim očetom, s katerim se nisva najbolje razumela. Začela sem z vsakodnevnim ukvarjanjem s športom in si uredila prehrano. V 16 letih, odkar živim na tak način, sem ugotovila tudi, da name močno vpliva vsak stres, še tako majhen. Zato želim imeti urejene medsebojne odnose. Če začutim, da v odnosu s kom malce škripa, se pogovorim takoj. Ne predstavljam si, da bi me nekaj uničevalo in razjedalo dve leti. Ugotovila sem, da če imam duševni mir, sem tudi bolj zdrava.« Njen krog prijateljev je izredno širok. Ko praznuje rojstni dan, je veselo vsaj 14 dni. »Mislim, da me vsako leto obišče okoli 80 ljudi. Tudi če jih ne povabim. Ljudje pridejo in se veselijo z menoj. To je res lep občutek. Neprecenljivo. Pa ne zaradi daril. Zame so medčloveški odnosi najpomembnejša stvar na svetu. Ključ do zdravja.«

sabi delfini
Facebook
sabi perdan

Medčloveški odnosi in pomoč

Do tega, kako graditi dobre odnose z ljudmi, je prišla skozi leta: »Če nekomu rečem, da sem rada v njegovi družbi, potem to drži. In če mi ni všeč, da nekdo z menoj grdo ravna, povem tudi to. Tega pri dvajsetih letih nisem bila zmožna, a z leti dozoriš in izkušnje prinesejo tudi modrost. Za to, da sem prišla do tu, sem morala veliko delati na sebi. Če nič ne premakneš, se nič ne zgodi.« Neverjetno življenjsko energijo rada deli z drugimi. »Okoli sebe imam res veliko ljudi. Ko nekoga spoznam, se trudim, da stik ohranim. Seveda jih je preveč, da bila ves čas z vsemi. A en teden se spomnim enega, drug teden drugega, pa jih pokličem, kam povabim ali pa malce obdarim. Zelo pogosto kaj spečem ali pa kupim rože in jih nesem tistim, ki se jih spomnim. Meni je to 'fajn'. Marsikdo misli, da pomagam zato, ker želim ljudem ugajati. Ne. Jaz to čutim kot svoje poslanstvo. Starši so me že v otroštvu učili, naj bom pozorna, spoštljiva, naj pomagam. In jaz to delam iz srca in ob tem uživam. Res uživam. Juhuuu!« Tako ni nič nenavadnega, če jo kdo pokliče ob polnoči in jo prosi, da mu pomaga, ker ne more zagnati avta. »Akcija! To mi je všeč. Greš in pomagaš.«

sabi konji
Facebook
Sabi

Kaj prinaša prihodnost?

Vrsto let na eni od veterinarskih klinik prostovoljno pomaga tudi bolnim živalim. Da bi lažje pomagala ljudem, se je pri 36 letih vpisala še na srednjo zdravstveno šolo. »Tako za hobi. Vsi me sicer priganjajo, naj čim prej končam, ampak meni se ne mudi, v tem uživam. Čez ta proces si ne želim po najhitrejši poti. Želim si dobre ocene, predvsem pa znanje. Znanja ti ne more nihče vzeti.« O prihodnosti in novih ciljih ne razmišlja: »Jaz živim za trenutek. Ne me spraševati, kaj bom delala čez 14 dni. 14 dni je zame kot eno leto. Lahko samo rečem, da si želim le, da bi bilo moje življenje še naprej tako polno.« Enako ji želimo tudi mi.  

"Marsikdo misli, da pomagam zato, ker želim ljudem ugajati. Ne. Jaz to čutim kot svoje poslanstvo."