Ne vem, zakaj, ampak na potovanjih imam vedno popolno zaupanje, da bo vse v redu, ne glede na to, kaj se bo dogajalo. In seveda, na potovanjih se vedno kaj zgodi, vedno kaj nepredvidljivega in nepričakovanega. Vedno gre kaj po svojem, ne mojem planu, ampak prav zato velikokrat izkusim tudi kaj, česar sicer ne bi. Zunaj in znotraj sebe. Tako včasih ostanem brez besed od ganjenosti zaradi posebnih doživetij ali srečanj, včasih moram precej stisniti zobe, ko me vrže iz cone udobja, včasih pa moram globoko pogledati v oči svojim strahovom.

Tako sem se lani na potovanju po Armeniji morala recimo soočiti z divjimi psi. Zelo na blizu! Ker ni bilo druge rešitve za situacijo, v kateri smo se znašli. Na trekingu skozi prostrano vulkansko gorovje namreč drugi dan nismo mogli vzpostaviti radijske povezave z baznim kampom, da bi dobili koordinate, kje nas čakajo šotori, vsa naša oprema in večerja. Telefon je v tistih krajih neuporaben, ker ni signala. Vodič se je več ur trudil vzpostaviti zvezo in pozno popoldne ga je začelo skrbeti, kaj je narobe. Sama sem čutila, da je z ekipo v baznem kampu vse v redu, da se je problem samo v komunikaciji. To se je kasneje izkazalo kot resnica.

Armenija
ps
Armenija

Tako smo ostali sredi ničesar. Približno kak kilometer stran je bil samo velik šotor Yazidov, etične manjšine v Armeniji, ki je zelo povezana z naravo in še vedno živi po svoji gnostični tradiciji. Poleti se njihove cele družine preselijo v gorovje, kjer pasejo ovce in se načeloma rajši držijo bolj za sebe. Njihovih šotorov smo se izogibali tudi mi, ker smo vedeli, da jih čuvajo na pol divji kavkaški psi. Psi, ki so visoki tudi do en meter in imajo do 90 kilogramov!
Psi se držijo svojega teritorija in če ga ne prestopiš, ni nobenih težav. Mi pa smo se znašli v situaciji, ko smo morali priti do šotora, ker smo potrebovali njihov radijski oddajnik. Skratka, morali smo direktno v pasje gnezdo. Vsi smo se psihično pripravili na soočenje in vsi smo bili približno enako prestrašeni. Vedeli smo, da moramo ne glede na vse ostati skupaj, se počasi premikati naprej, gledati v tla in se ne ustaviti. In tako smo šli, v tišini, korak za korakom. Ko so nas psi zagledali, so štirje začeli glasno lajati in teči proti nam. Takrat je lokalni vodič naredil napako in izstopil iz skupine, psi pa so se takoj pognali za njim. Izgledalo je, kot da bomo priča gladiatorskim igram. Hvala bogu so nas zagledali lastniki, takoj začeli teči proti nam, razgnali pse in nas varno pospremili do njihovega šotora. Da potem iz tistega šotora nismo pokukali niti za milimeter, dokler niso prišli naši džipi, je najbrž jasno!

Armenija
ps
Armenija

Preživeli smo neke vrste iniciacijo, ki nas je vse malce preobrazila. Ko smo naslednje tri ure skupaj z Yazidi čakali v njihovem šotoru, ob čaju, ki so nam ga skuhali in toplem ognju, so bila naša srca veliko bolj odprta kot prej. Ne samo zaradi hvaležnosti, ki smo jih čutili do naših gostiteljev, tudi med sabo smo se zaradi skupne izkušnje odprli drug drugemu na precej globlji ravni.

In vsi smo dobili še eno pomembno lekcijo. Iste Yazide smo namreč srečali že kakšni dve uri pred incidentom. Ko smo šli mimo njihove črede ovac, nam je njihov pastir začel mahati, naj ga počakamo. Pritekel je do nas, nekaj divje in glasno razlagal, ampak nismo razumeli, kaj hoče, zato je na pomoč poklical žensko, ki nam je prevedla, da nas vabi na večerjo. Možak se nam je zdel čuden in ko nam je z zelo nazornim gibom in z malce blaznim pogledom pokazal, kako bi z nožem prerezal vrat ovci in nam jo spekel, smo se odločili, da se bomo rajši držali svoje poti. Potem pa se je vmešala usoda in smo morali po pomoč ravno k njim. Kasneje smo se šalili, da je bila to naša karma! Ko smo se po soočenju s psi znašli v njihovem šotoru, smo namreč ugotovili, da je pastir, Hamo mu je bilo ime, človek s posebnimi potrebami, zato je pač tako slikovito pokazal svoje gostoljubje. In ko smo ga s tem védenjem opazovali v krogu njegove družine, mislim, da nas je bilo navznoter vse malo sram.

Armenija
ps
Armenija

Ženska, ki je bila takrat z njim in nam je kasneje skuhala čaj, pa je bila meni ljuba že od prvega stika. Obe sva se nekaj časa samo gledali in se nasmihali ena drugi, ker ona ni znala angleško, jaz pa ne rusko. Sva pa obe čutili toplino pri srcu. Na koncu sva se vendarle uspeli nekako malce pomeniti, predvsem glede višine, ker je rekla, da redko vidi žensko, večjo od nje. Malo za šalo in malo zares, pa mi je ponudila tudi, da mi med Yazidi najde moža in mi obenem namignila, naj me ne moti, če bo manjši, ker tako velikega, kot sem jaz, nimajo. Ko sva se objeli v slovo, sva obe čutili, da sta se za kratek trenutek v vesolju spet srečali dve duši, ki sta se enkrat že poznali. Sestri, Ajda in Urška.
Skozi takšne in podobne situacije na potovanjih ter skozi svoje reakcije, velikokrat prepoznam tudi principe, po katerih sicer delujem tudi doma. Včasih brutalno iskreno uvidim svojo omejenost, ker se kdaj še vedno ne znam dovolj dobro postaviti v druge, običajno zelo drugačne čevlje. Včasih pa sem presenečena nad sabo, kako zlahka se predam kakšni izkušnji, nad katero nimam nobenega nadzora.
Skozi različna popotniška izkustva sem domov prinesla že veliko dragocenih uvidov in jih počasi implementirala v svoj vsakdan, da lahko tudi življenje doma postaja čedalje bolj polno. Zato so vsa potovanja v neznane dežele zame tudi potovanja v sebe. Takšno bo tudi letošnje duhovno potovanje v Armenijo, na katerega se odpravljamo 23. junija. (vse o potovanju TUKAJ) Še je čas za zadnje prijave!

P.s. To, kar se je nam lani zgodilo na trekingu, se ni zgodilo še nikoli prej. Tako, da ni strahu, da bi se ponovilo. Ta izkušnja je bila z nekim namenom namenjena naši lanski skupini. Kakšna doživetja in darila nas čakajo tokrat, pa bomo videli, ko se bo potovanje začelo.