Astro

Spomin na moje bolečine je ... nekaj edinstvenega

Cristy Žmahar, angelska zdravilka in pisateljica
27. 5. 2019, 07.00
Deli članek:

Pripravila sem vam zelo oseben vpogled na vaša vprašanja. Postavite mi jih tiho. Po e-sporočilih. Ko sploh nihče ne ve, da se tako počutite...

ps
Cristy Žmahar iz Duhovnega ateljeja Potovanje duše je skupaj z možem Mihaelom zaslužna za to, da Jay pride v Slovenijo!

A jaz sem tukaj. Jaz vem. Danes bom odgovorila...

Včasih me ljudje vprašajo ... ali se spomnim bolečin življenja.
Kako zanimivo vprašanje. Tudi sama sem si ga postavila že mnogokrat. Zdi se mi, da je ta spomin nekaj tako edinstvenega. Spomin na bolečino, ki me je pahnil v iskanje boljšega življenja. Po eni strani zelo dobro vem kaj se je dogajalo, po drugi strani pa se mi iz današnje točke življenja zdi, kot bi opazovala zgodbo nekoga drugega. Vem, da sem prestala hude bolečine življenja. Pa vendar sta jih sreča in duhovni stik tako močno prepisala s pozitivno energijo. Hvaležna sem za svojo zgodbo. In ponosna, da sem si sama pomagala, da sem to zgodbo obrnila v nekaj dobrega. Sedaj želim to sporočilo prenesti vam...

Vprašajo me tudi kako gledam na "stres"... oziroma kako sem gledala nanj. 
Pravzaprav na stres nisem nikoli »gledala«. Čutila sem ga. Vrtoglavice, zdravstvene težave, težave z dihanjem, tesnoba, izpadi kričanja. O da, to je bil moj stres, ki si je na vsak način želel »ven«. Nekaj časa sem ga zato poslušala in mu sledila prav tako, kot si je želel in ga intenzivno delila z okolico z intenzivnimi izpadi in čustvenimi izbruhi. Kot bi menila, da je dobro, da dam stresu tako pozornost. A uničevala sem svoje telo in svoje odnose. Ko sem to spoznala, je bilo skoraj že prepozno. Stres se je tako spremenil v globoko depresijo in žalost. In takrat sem spoznala, da bom uničila sebe in vse, kar imam rada. In vedela sem, da moram nujno spremeniti svoje pristope do notranjih viharjev. In začelo se je mrzlično iskanje, kaj bi mi lahko pomagalo.
Stresu ne moremo ubežati. Je enako kot bi želeli pobegniti pred samim seboj. Kam bi zbežali? Kako bi zbežali pred seboj? Ne gre. Stres je naravni indikator našega čustvenega sistema, ki želi sporočiti, da nekaj v njegovem doživljanju ni v skladu s posameznikovo resnico duše in vrednotami. Je kot opozorilna lučka, ki zasveti močno le zato, da bi postali pozorni in popravili smer na svojem življenjskem kompasu. Torej je prijatelj. A ljudje ne prenesejo njegovih močnih signalov in bi naredili vse, da jim ubežijo. Soočanja niso lahka zato, ker zahtevajo spremembe. Ljudje pa jih velikokrat ne marajo. Pa se beg začne. Ljudje bežijo na razne načine – alkohol, cigarete, samouničevanje, droga, antidepresivi in druge vrste odvisnosti. Mnogo kemičnih substanc. Ali pa beg s pomočjo okolice. Beg v površinske odnose, delo, obveznosti, itd. Motilci skratka, ki utišajo glas notranje resnice. Za nekaj časa bo delovalo. A duša vedno zmaga. In našla bo način, da pove, da si ne pusti nadeti plašnic. To po navadi stori tako, da zlomi ravno tisto, kamor je človek bežal.

pixabay
stres

In kako sem si pomagala takrat, ko me je bičal stres?
Ljudje mislijo, da sem potrebovala dolga leta in zahtevne metode. Pravzaprav ne. Meni je v največji meri pomagala ravno ljubeča in preprosta – meditacija. Takrat sem torej kot zadnjo tehniko, ki bi mi pa morda še lahko pomagala, izbrala meditacijo. Vodena sem bila proti duhovnosti in vsaj dolžna sem ji bila, da preverim ali ni morda ona moja odrešiteljica. Navsezadnje sem spoznala, da sem sama svoja odrešiteljica. Pa vendar sem morala to odrešiteljico slišati v sebi. In to mi je ponudila meditacija. V njej sem ugotovila, da pravzaprav ne vem veliko o življenju ali o sama sebi. Potrebovala sem mir. In v miru sem našla vse odgovore – verjeli ali ne. Seveda sem nato nadaljevala še z drugimi duhovnimi znanji in si pridobila na svetovni ravni izjemna izobraževanja. Pa vendar – v vsa moja izobraževanja, ki jih danes ponujam sama, vključim meditacijo. Ni ga tečaja ali dogodka, kjer ni prisotna ta duhovna lepotica, ki energijsko rešuje mnoge.


A opazila sem, da ljudje prehitro obupajo nad meditacijo...
Spominjam se mojih začetkov meditiranja. Učinke so opazili ljudje okoli mene, meni pa se ni ravno zdelo, da napredujem, ker se mi v meditaciji ni »nič dogajalo«. So pa bili učinki na moje zunanje obnašanje, ki se je umirilo. To so mi povedali. Zato sem tudi vztrajala. Pa tudi zato, ker sem lažje spala, ker paničnih napadov ni bilo več. In to mi je nekako takrat zadostovalo. Le kdo bi si mislil, da bom nekoč opravila cel študij iz meditacije in jo poučevala. Le kaj bi bilo če bi obupala. Nad seboj. In nad meditacijo. Zelo si želim, da ljudje ne bi obupali nad njo in da bi jim bila moja zgodba v navdih. Nekaterim je, drugim žal ne. Vsak izbira zase. A v modernem svetu so ljudje navajeni, da izsilijo vse na hitro. Zato pa je svet tako kaotičen včasih. Meditacija vrača potrpljenje in mir. In to je nujno za zdravje in harmonijo v življenju. Tisti, ki se imajo dovolj radi ne bodo obupali. So včasih jezni, ko rečemo, da nimamo za njih hitrih rezultatov. A na koncu spoznajo – da nismo nikoli lagali. Nato nam zaupajo. In si dajo čas. 

pixabay
mir

Meditacija me je spomnila kdo sem. Kot otrok sem bila ljubeče bitje, ki je ljubilo živali in ljudi. Moj obraz je krasil nasmeh in verjela sem v življenje. Nato me je nasilje v družini prepričalo, da je ljubezen ena navadna laž. In laži sem sledila. Postala agresivna, polna gneva. Tako so me naučili prejeti udarci. Ker pa to nisem bila prava jaz, me je duša na vse mogoče načine opomnila, da sem skrenila s svoje poti. Meditacija me je vrnila k tisti deklici, ki zna ljubiti, se smejati, deliti srečo in pomagati živalim, naravi in ljudem. Kako zelo sem jo pogrešala. Nikoli več je ne želim izpustiti. To je zame naredila meditacija. Pripeljala me je nazaj...k njej. Zaupajte mi. Resnično je Ona, meditacija odgovor na marsikaj. Če bi bili 1000% prepričani, da je res - ali bi se je lotili? Si ne dolgujete vsaj poskusa?
"Danes, prav ta trenutek se vse lahko začne znova.
Vprašanje je le - si boste vzeli čas za meditacijo?"

Sad bolečine
In po 10-tih letih vsakodnevne meditacije in po poučevanju le-te... Sem ugotovila, da mora meditacija priti v vsak dom. To dolgujemo sebi. To dolgujemo otrokom, ki živijo v svetu kakršen je danes. To dolgujemo najstnikom, ki se bojijo šolskih obveznostih. To dolgujemo obremenjenim zaposlenim ali samozaposlenim. To dolgujemo vsem.
Našla sem način, da lahko do tega, kar je pomagalo meni, pridete vsi. Vsi, kjerkoli že živeli. Luč sveta je ugledala meditacija.si.

Toplo vabljeni