Astro

Zakaj se ljubezni v resnici bojimo?

Melita Kuhar, strokovnjakinja za odnose
3. 5. 2019, 09.00
Posodobljeno: 3. 5. 2019, 09.21
Deli članek:

Ste si kdaj priznali, da se ljubezni bojite? Ste se tudi vprašali, zakaj pravzaprav strah pred njo? Oziroma ali ste kdaj razmišljali, da mogoče ne morete najti Gospoda Pravega ali Gospe Prave?

PS
Ljubezen

Morda pa vas je preprosto preveč strah ljubezni in predanosti

Bojite se, da boste prizadeti, nespoštovani, groza vas je soočanja z njegovo preteklostjo in morebitno nezvestobo … Podobnih dvomov in strahov je za cel koš. Pravimo, da si želimo ljubezni. Kateri so torej vzroki, ki nas blokirajo in delajo prestrašene v tem iskanju?

Prava ljubezen nas naredi ranljive

Ko se zaljubimo, tudi prevzamemo tveganje, saj partnerju verjamemo in mu zaupamo, dovolimo mu, da ima vpliv na nas, kar pa nas naredi odprte in zelo ranljive. Nekako posplošeno velja, da bolj ko se v odnosu predamo, bolj smo lahko prizadeti, in tega nas je groza.

Nova ljubezen lahko obudi stare čustvene rane

Ko se na novo zaljubimo, se ne zavedamo, kako smo »ožigosani« s čustvenimi brazgotinami iz naših prejšnjih partnerskih razmerij. In te ranice nehote prenašamo v nov odnos – do drugega človeka. Obenem delujemo pod vplivom ponotranjenih vzorcev in prepričanj, ki so jih v nas vsadili starši prek vzgoje in lastnega zgleda. Lahko da se upiramo ljubezenski predaji, ker ta v nas vzbuja stara čustva prizadetosti, bolečine, jeze ali zavrnitve.

Ljubezen je neenaka – različne osebnosti ljubijo na različne načine in različno močno.

Težave z lastno vrednostjo povzročijo dvom o drugi osebi

Kar težko verjamemo partnerju, da nas ljubi takšne, kot smo, če je v nas močno zakoreninjeno mnenje, da nismo dovolj dobri. Tako se nam zdi, da si ne zaslužimo ljubečega in skrbnega partnerja.

S srečo pride tudi bolečina

Tega se zavedamo, zato se dostikrat umikamo pred stvarmi in čustvi, ki nas osrečujejo, saj bi nam lahko povzročili tudi bolečino. Bolečine se bojimo, ne želimo je doživljati; poskušamo se izogibati potencialnim sprožilcem, med katere lahko štejemo tudi morebitno razgradnjo ljubezni.

A brez tveganja, da bomo prizadeti, tudi ne moremo iti z vsem srcem v novo in noro zaljubljenost. Bolečina je pač del življenja. Tveganje za bodočo srečo, dajanje in prejemanje ljubezni je torej povsem na mestu.

Ko sprejmemo, da moramo kdaj tudi tvegati, da lahko pridobimo glavni dobitek, potem si bolj upamo stopiti na spolzki teren negotovosti, ki jo nosi ljubezensko razmerje. Pogumno!