Z zadrževanjem solz se te škodljive snovi kopičijo in tisti, ki manj jokajo ali pa sploh ne, prej umirajo.
Vse do konca sedemdesetih let nam je lakrimologija lahko ponudila več vprašanj kot odgovorov. Dolgo je veljalo prepričanje, da je jokanje ena od značilnih človeških lastnosti, saj edino človek z izločanjem solz pokaže svoje emocije, torej so solze in čustva v medsebojni povezavi.
Jok lahko primerjamo s praznjenjem črevesja, mokrenjem ali znojenjem. Pri ljudeh, ki se emocionalno ne razbremenijo, so najpogostejša obolenja rana na želodcu in dvanajsterniku, povečan arterijski pritisk, razna revmatska in alergijska obolenja, ledvične težave in podobno.
MANJ SOLZ, KRAJŠE ŽIVLJENJE
Veliko ljudi pozablja na solze zaradi osebnih predstav o tem, kakšno podobo naj bi človek kazal v javnosti. V našem vsakdanu se šteje za neprimerno, če odrasli jokajo – posebno moški. Torej želimo prav to, po čemer se razlikujemo od drugih živih bitij, skriti, a lahko zato zbolimo, ne samo psihično, temveč celo fizično. Od otroštva se učimo, da pred drugimi solze skrivamo, in to počnemo tako uspešno, da na koncu celo sami ne razumemo lastnih občutkov. Posebno moški ne opazijo, da so pogosto žalostni in bi radi jokali. In to je cena, ki jo plačajo v obliki raznih stresnih obolenj, saj to pomeni zatajiti naravo ali jo izzivati. Tako so moški veliko bolj nagnjeni k rani na želodcu; dokazano je, da se ta pri moških pojavlja pogosteje kot pri ženskah.
V Ameriki so pred časom opravili anketo z nekaj sto prostovoljci, ki so pisali »dnevnik jokanja«. V roku enega meseca ni potočila solze več kot polovica moških, medtem ko je to uspelo le šest odstotkov žensk. Če pa je bil proces jokanja sprožen, sta oba spola jokala enako dolgo – približno šest minut. Najugodnejši čas za jokanje je bil med 19. in 22. uro. Kot vzrok joka je 40 odstotkov žensk navedlo skrhane medsebojne odnose, 27 odstotkov filme in televizijske oddaje, pri moških pa je bil ta odstotek izravnan.
Najpomembnejši rezultat raziskave je bil, da je 85 odstotkov žensk in 73 odstotkov moških potrdilo, da so se po joku počutili mnogo bolje. Zato so strokovnjaki postavili tezo, da z jokanjem človek izloča škodljive kemikalije, ki se tvorijo v telesu ob čustveni obremenitvi.
40 odstotkov žensk joka zaradi skrhanih medsebojnih odnosov.
KEMIJSKA ANALIZA ČUSTEV
Biokemijska sestava solz se razlikuje glede na vzrok jokanja, ali je to posledica čustev ali pa zunanjih dražljajev (rezanje čebule). Emocionalne solze vsebujejo za 24 odstotkov več beljakovin. V obeh vrstah solza pa je prisoten hormon prolaktin, za katerega je značilno, da nastaja v stresnih okoliščinah.
Zdravniki še vedno analizirajo razne fiziološke tekočine, da bi ugotovili bolezensko stanje, lakrimologi pa so prepričani, da ni daleč čas, ko bodo za diagnosticiranje bolezni analizirali tudi solze. Predvsem bodo postale ozdravljive razne duševne bolezni, saj bo analiza solz pokazala materijo, ki opredeljuje človeške emocije.
Kdor verjame, da je molk zlato, in ne izraža svojih čustev, proizvaja hormone, ki slabijo splošno odpornost telesa.
NEVARNO ZADRŽEVANJE ČUSTEV
Vse to brez dvoma kaže, da je napačno ali celo nevarno zadrževati čustvene odzive in jih dušiti v sebi. Jok ali smeh, potreba po čustvenem izražanju pred drugimi ljudmi, vse to so povsem normalni in naravni odzivi vsakega človeka. Raziskave kažejo, da tihi in vase zaprti ljudje pogosteje obolevajo od tistih zgovornejših. Kdor verjame, da je molk zlato, in ne izraža svojih čustev, proizvaja hormone, ki slabijo splošno odpornost telesa. To velja predvsem za moške, ki jim čustva nekako ne gredo z jezika.
Če želimo dolgo in zdravo življenje, nikar ne potiskajmo in ne dušimo svojih čustev.
Tako molčanje zahteva velik napor, izziva glavobole, rano na želodcu, bolezni srca, lahko celo raka. Pomirjujoče stanje, ki nastopi potem, ko nekdo odpre svojo dušo in razkrije svoje težave, je že dolgo znano – nekoč spovednica, danes ordinacija psihoterapevta – zdaj pa imamo celo znanstvene dokaze.
Torej, če želimo dolgo in zdravo življenje, nikar ne potiskajmo in ne dušimo svojih čustev.
