Dr. Timothy Brantley je eden najbolj znanih ameriških specialistov za prehrano in zeliščno zdravljenje. K njemu se zatekajo po pomoč filmski igralci, manekenke, televizijski in filmski producenti pa tudi povsem navadni smrtniki. Marsikomu je obisk pri njem spremenil življenje. Nekaj ljudem pa ga je rešil.
Timothyjevo poklicno pot je zaznamovalo njegovo otroštvo. Ko je imel komaj sedem let, so se mu na stopalih začele delati grde luske na zadebeljeni, razbarvani koži. Stopala so se mu zdela tako grda, da se jih je sramoval in se ni hotel nikoli sezuti v družbi. Toda to še ni bilo najhuje. Na zadebeljenih mestih je koža pokala in krvavela, kar ga je zelo bolelo. Ker težave niso ponehale, ga je mama odpeljala k zdravniku. Zdravnik mu je od daleč pogledal stopala, presodil, da gre za glivično okužbo, in predpisal kremo. Ni pomagala. Z materjo sta obiskala še nekaj drugih zdravnikov. Vsi so rekli enako, le krema, ki so mu jo predpisali, je bila včasih druga. Pomagala pa ni nobena. Ko je zdravnika vprašal, kaj je vzrok za bolezen na njegovih stopalih, mu jih je doma oče naložil s palico. Zdravniki so študirani ljudje, ki se jih ničesar ne sprašuje, ga je podučil. Oni že vedo, kaj delajo. Kljub razboleni zadnjici Timothy ni bil prepričan, da zdravniki vedno vedo, kaj delajo. Postavljalo se mu je logično vprašanje: kako lahko težavo zdravijo, če ne vedo, kaj jo je povzročilo.
Po vsakem zdravljenju bolj bolna mati. Za poklic naturopata in nutricionista se je dokončno odločil po bolezni in smrti svoje matere. Zbolela je za rakom na dojki. Timothy je bil tedaj še najstnik. Najbolj si je zapomnil to, da so mamo operirali, ji odrezali obe dojki, jo zdravili z obsevanjem in kemoterapijo ter da je bila po vsakem zdravljenju še bolj bolna. Tu nekaj ni v redu, si je rekel. Njegovi domači, ki so bili vajeni brez vprašanj ubogati zdravnike in so jim slepo zaupali, niso dovolili, da bi med zdravljenjem mame karkoli spraševal. Mati mu je na smrtni postelji naročila, »naj le počne, kar misli, da je prav, ker si nihče ne zasluži, da bi umiral tako kot ona«.
Zdravljenje mora biti usmerjeno v človeka. Timothy je kmalu ugotovil, da ga študij medicine ne zanima. Ni hotel svetovati ljudem na istih temeljih kot zdravniki. Njihovo znanje je usmerjeno v bolezni, ne pa v ljudi, ki so zboleli. Zakaj so zboleli, kako živijo, kaj delajo, v kakšnem okolju delajo, kaj jedo, vse to je lahko povezano z nastankom bolezni, je bil prepričan. Mnogo pionirskih poskusov je naredil na sebi. Poleg s stopali je imel stalne probleme s prebavo. Večinoma ga je mučilo hudo zaprtje. Občasno ga je bolela glava. Začel je raziskovati, kaj bi lahko bilo vzrok za vse to. Odločil se je, da bo sledil naravi in njenim jasnim zakonom. Prvi korak je bilo testiranje kislo-bazičnega ravnovesja. Ko je opravil test (z namakanjem testnega papirja v telesno tekočino, urin, slino, na primer), je ugotovil, da je njegovo telo močno, že skoraj nevarno zakisano. Mislil je, da bo zakisanost odpravil s pripravki, ki so mu jih svetovali znanci. Vendar je zaznal le malenkostne spremembe.
Telo se lahko pozdravi samo. Svojo pot do spoznanja, kako deluje naš organizem, je podrobno opisal v knjigi. Marsikaj je mogoče prebrati tudi na njegovi spletni strani (v angleškem jeziku) www.Brantleycure.com. Ugotovil je, da se lahko telo samo pozdravi, če mu pri tem pomagamo. Ta pomoč pa pomeni pravo, s hranili bogato hrano, veliko vode, saj je treba telo najprej rehidrirati, potem pa še razstrupljanje s čiščenjem črevesja. Vse to je preizkusil na sebi. Pri tem je delal napake in zato tudi pošteno trpel. Za čiščenje črevesja je, na primer, najprej izbral seno, ki jo je moč dobiti tudi pri nas. Toda ta rastlina lahko povzroči hude krče v črevesju, razstrupljanje je lahko zelo boleče. Timothyja je dobesedno spravilo na tla. Pozneje je ugotovil, da je mogoče črevo in telo v celoti očistiti precej manj boleče. Vsi njegovi ukrepi so privedli k želenemu cilju: njegova stopala so se povsem pozdravila, prebava se mu je uredila, glavoboli so izginili.
