Kdo me ne bo zapustil?
Večina ljudi si pod ljubeznijo predstavlja in želi umirjen in stabilen partnerski odnos. Zasvojeni z odnosi niso tu nobena izjema. Poleg povsem legitimne človeške želje, da bi našli partnerja, ki bi hotel z njimi ostati v dobrem in slabem, si zasvojeni z odnosi take osebe želijo predvsem zato, ker menijo, da bodo s tem ubežali bolečini, ki jo sproži zapuščanje. Prenesli bi vse, samo tega, da jih partner zapusti, ne, tako težko jim je soočiti se s seboj. Tega se tako zelo bojijo, da podzavestno poiščejo partnerja, ki jih zanesljivo ne bo zapustil. To pa so, kakor ugotavlja Rozmanova, ljudje z več kot očitno 'napako'. Nasilni, zasvojeni z alkoholom ali drugimi drogami, nerodni, nesposobni za partnerski odnos, čustveno ranjeni in takšni, ki se še bolj bojijo zapuščanja kot oni sami. Takšni ljudje so varni, kajti manjka jim tisto mogočno prepričanje o sebi, zaradi česar bodo gotovo želeli ostati v zvezi. »Samo malo jih bo treba spremeniti, pa bomo iz njih naredili prave partnerje,« pravijo zasvojeni z odnosi, med katerimi je, kajpak, več žensk. Verjamejo, da je njihova ljubezen tako močna, da lahko spremeni drugega, kar je seveda največja utvara. Spremenimo lahko le sami sebe, drugega nikoli, naj se še tako trudimo, kar zasvojeni običajno spregledajo šele čez dolga in mučna leta brezupnih poskusov, ko so v družino, prežeto na primer z alkoholom, vpeti tudi že nič krivi otroci. Takrat ko postanejo kronično izgoreli in izčrpani in se morda že sami zatekajo še k drugim vedenjem ali substancam, da bi se počutili bolje, zraven pa še zbolijo za boleznimi, ki so posledica kroničnega stresa.
Dobro je vedeti!
Žal se zdi v naši patriarhalni družbi zveza med lepo, vendar nemočno in odvisno žensko ter močnim in neodvisnim ter rahlo pokroviteljskim moškim kot zveza iz nebes. Predvsem ženske smo vzgajane tako, da se ne pokažemo resnične, ampak se zaradi miru in na videz zglednega družinskega življenja raje zatečemo v vlogo popolne mame, žene, hčerke, uslužbenke. Zaznale naj bi partnerjeve želje še pred njim in mu jih v popolnosti izpolnile. Narobe, kajti vsakič ko v odnosu zatajimo resnico, zatajimo košček sebe in smo bližje odvisnosti.
Na vsem lepem ni več mogoče oditi
Takrat in ko bi končno morda odšli, pa odvisne od odnosov preseneti preobrat, njihovi partnerji nočejo končati razmerja in se prelevijo v nevarne zalezovalce. Zasvojeni z odnosi oziroma soodvisni, ki so vse svoje vedenje povsem prilagodili denimo alkoholiku, da ga ne bi razjezili, da bi v celoti poskrbeli za otroke namesto njega, s čimer vzdržujejo njegov alkoholizem, negativni navezanosti še vedno rečejo ljubezen, čeprav ji manjkajo svoboda odločanja, spoštovanje in interes za blagostanje druge osebe. Zalezovalci so osebe, ki ne poznajo besede ne, zavračanje razumejo kot igro, ki strast še bolj razvname. V skrajnem primeru se njihovo razumevanje ljubezni tako izkrivi, da izjavijo: »Raje te ubijem, kot da bi te imel kdo drug!« Tragične vesti poročajo, da se to večkrat tudi v resnici zgodi.
Odvisni od odnosov pogosto izpostavijo tudi otroke
Rozmanova, ki je pri nas vodilna na področju zdravljenja odvisnosti od odnosov, saj je navsezadnje terapevtka, ki je takšno odvisnost s številnimi knjižnimi uspešnicami potrdila in razložila in na zdravljenje sprejela že na stotine pacientov, piše, kako ji je pri njenem delu najtežje poslušati matere, katerih hčere so očeta ali očima obtožile spolne zlorabe, mame pa so se postavile na storilčevo stran in izdale lastno hčer, da jim ne bi bilo treba skozi mučno ločitev. Primerov, ko obupane in od odnosa odvisne matere dovoljujejo, da njihov partner psihično ali fizično zlorablja otroke, ne manjka in lahko si samo mislimo, kakšno trpljenje prestajajo ti otroci. So popolnoma nedolžni in popolnoma nezaščiteni.
Postavitev diagnoze
Za potrditev 'diagnoze' odvisnosti od odnosov so potrebni trije od simptomov:
- dovoljevanje ali spodbujanje drugih, naj namesto nas sprejmejo večino življenjskih odločitev,
- podrejanje lastnih potreb in neprimerno pristajanje na želje drugih,
- nepripravljenost za postavljanje minimalnih upravičenih zahtev,
- občutki neudobja in nemoči, če nimaš partnerja, zaradi strahov, da ne boš zmogel poskrbeti zase,
- skrb zaradi strahov pred zapuščanjem,
- nemoč sprejeti osnovne vsakodnevne odločitve brez pretiranega svetovanja drugih ljudi.
Glede na vedenjske vzorce pa Rozmanova v knjigi nadalje podrobneje piše o značilnih vedenjskih vzorcih zasvojenosti z odnosi:
zasvojenost z romantičnimi odnosi,
zasvojenost z 'ljubeznijo',
zasvojenost z uničevalnimi odnosi,
spolna zasvojenost,
zasvojenost s spolno odvisnim partnerjem,
odnosna in spolna anoreksija.
Odločilno otroštvo
Z odnosi postanejo zasvojeni tisti ljudje, ki so v otroštvu preživljali čustveno zapuščanje staršev in so za lajšanje bolečin te rane začeli uporabljati sanjarjenje o idealnem odnosu s sanjsko osebo, v katerem bodo nekoč poplačani za vsa zapuščanja v preteklosti. Morda pa so jih starši pretepali in bili še kako drugače nevarni, s čimer otrok nosi večjo ogroženost za poznejšo travmatsko navezanost, pojav, da ga bodo privlačili ljudje, podobni njegovim napadalcem. Je treba posebej poudariti, kako pomembno je, da otroke, ko je še pravi čas, zaščitimo pred generacijskim prenašanjem posledic nasilja, alkoholizma?
Delovanje možganov kot pri kemičnih oblikah zasvojenosti
Tudi nekemične oblike zasvojenosti imajo svoj zasvojenski začarani krog, ki ga poganjajo podobne spremembe v možganih kot pri kemičnih oblikah odvisnosti in posledično podobne oblike vedenja, ti pa so sram in negativni občutki lastne vrednosti, oseba ponavlja vedenja, ki ji sicer trenutno prinesejo olajšanje, dolgoročno pa imajo posledice, ki še povečajo prvotni sram. Tega hoče oseba spet ublažiti s škodljivim vedenjem, posledica pa je izguba nadzora, zasvojeni ponavljajo škodljivo vedenje, tudi če se zavestno odločijo, da tega nočejo. Nekaj v njih je močnejše od zavestne volje. Tako se možgani zlahka naravnajo tudi na odvisnost od hrane, telesne dejavnosti, hazardiranja in navsezadnje na odvisnost od odnosov. Nekateri avtorji nekemične zasvojenosti imenujejo tudi nevidne ali naravne zasvojenosti.
Pomoč
Če je z odnosom ali kakšno drugo 'nevidno' snovjo zasvojen nekdo, ki ga imate radi, mu lahko najbolje pomagate tako, da mu predlagate obisk pri strokovnjaku za bolezni zasvojenosti. Svojci in prijateljice so lahko dragoceni vir pomoči, a le, če niso sami del problema. Alkoholiku lahko torej pomagate le, če spoznate, da prav z ničimer niste mogli povzročiti moževega pijančevanja, zato tudi nobeno vaše vedenje alkoholizma ne more pozdraviti. Pomaga lahko samo strokovnjak. Če pa ste ugotovili, da ste zasvojeni vi sami, potem ste naredili že prvi korak do rešitve. Zdravljenje se začne takrat, ko si priznate, da potrebujete pomoč. V knjigi Sanje Rozman Umirjenost je opisano, kaj storiti, da uspešno prebrodite stopnjo razvoja, stiske in odločitve in stopnjo šoka, kar se bo dogajalo kakšno leto dni po vaši odločitvi za zdravljenje. Na voljo je tudi Delovni zvezek Umirjenost, v katerem najdete navodila in vaje, kako se ravnati v prvem letu. Morate pa računati na petletno preobrazbo, med katero bo treba pošteno delati na telesnem področju v obliki teka, joge, telovadbe, na duševnem področju z individualno in skupinsko terapijo, branjem izbranih knjig, pisanjem dnevnika, na področju odnosov s skupinsko psihoterapijo, spodbujanjem medsebojne pomoči in mentorstvom, planinskimi izleti in pohodi, na duhovnem področju s spodbujanjem iskanja individualnega odnosa z višjo silo in s spodbujanjem samorefleksije prek preučevanja duhovnih besedil in ozaveščanja smisla življenja.
