Ko zbolimo, seveda ne pomislimo, da ima lahko bolezen korenine v nerazčiščeni davni preteklost. Imamo dober zdravstveni sistem, ki ima odlične diagnostične metode, a vsemu niso kos, saj so številne bolezni posledica odnosa do sebe in do drugih. Takrat je čas, da poskusimo s hipnozo, saj lahko po potovanju vase postane življenje povsem drugačno, veliko preprostejše. Mag. Uroš Plantan, predsednik Društva hipnoterapevtov, je pojasnil, kaj zmore naš um v hipnozi in zakaj.
Najprej moram odkrito priznati, kaj me je navedlo na to, da sem poiskala Uroša. Med enim od potovanj po ZDA sem naletela na knjigo Mnogo življenj, mnogo mojstrov, ki jo je napisal dr. Brian Weiss, v ZDA priznani psihiater z dolgoletno prakso. Prebrala sem jo v eni noči. Knjiga je tako osupljiva, da je ne moreš odložiti, dokler ne prebereš vsega do zadnje črke. Dr. Weiss pripoveduje o svoji izkušnji z mlado žensko, pri kateri nobena terapija ni pomagala, zato se je odločil za hipnozo. V hipnotičnem stanju se je vrnila v svoje otroštvo in povedala, da je bila pri treh letih spolno zlorabljena. Ker se tudi po tej terapiji njeno stanje ni izboljšalo, se je psihiater odločil, da jo bo znova hipnotiziral. Potem se je začelo. Dekle se je spominjalo svojih prejšnjih življenj in vsake smrti, konca posameznega življenja. Lahko verjamete ali pa ne. Dr. Weiss, dosledno znanstveno usmerjen zdravnik za človeško dušo, ni lahkoveren, a si kljub temu ni znal razložiti, kako bi lahko dekle vedelo take podrobnosti o preteklosti in vsakdanjiku ljudi iz zgodovine, če je ne bi bilo zares tam.
Občudovan in zasmehovan. Dr. Weiss se je zavedal, kaj se bo po objavi knjige zgodilo z njegovo poklicno potjo. Kolegi so se mu posmehovali, ljudje pa so kar drli k njemu. Po vrnitvi domov sem hotela tudi v Sloveniji najti strokovnjaka, s katerim bi se lahko pogovarjala o tem, kaj vse zmoremo v tem stanju. Med zdravniki, psihiatri in psihologi sem naletela na gluha ušesa. Tako sem se končno dokopala do Uroša Plantana, ki ni nič od tega. Je sodobni raziskovalec uma. Diplomiral je iz kvantne fizike in magistriral iz mednarodne ekonomije. O delovanju uma ali bolje, uma-telesa, je preštudiral veliko knjig in člankov, obiskal zanimive raziskovalce ter preskusil veliko načinov za iskanje poti do izgubljenega ravnovesja.
Vsakdo se lahko zdravi sam! Hipnoterapija - Najprej sem hotela vedeti, kaj hipnoterapevt zmore, katere bolezni lahko pomaga pozdraviti. Toda Uroš mi je takoj rekel, da ne zdravi nikogar, ker tega tudi ne more. Vsakdo se lahko pozdravi le sam. Vendar nam lahko na poti do ravnovesja kdo pomaga. Če hočemo razumeti, kaj se dogaja v hipnotičnem stanju in kaj to pomeni, je treba najprej razumeti nekaj temeljnih stvari. Pustiva dolgočasne razlage o človekovi zavesti in podzavesti ali o filozofskih pojmih, ki nikogar ne zanimajo, sem si mislila in nestrpno čakala, da bo povedal kaj »konkretnega«. Pa ni. Ugotovila sem, da z nepotrpežljivostjo ne bom prišla nikamor, zato sem se prepustila in ga poslušala.
Vsakdo ima v sebi svojo podobo stvarnosti. Gledamo isto, vendar vidimo drugače. Kaj je stvarnost? Moja stvarnost je v meni in nikjer drugje. Je mogoče, da modro svetlobo vidim rdečo? Je. Zato ker ne vidimo sveta, temveč njegov model, ki ga izdelajo naši možgani. Naše srce in um vzdržujeta v našem telesu informacijsko mrežo, povezujeta in upravljata vse sisteme in organe v simfonijo življenja. Sistem deluje s povratnimi zankami. Tako se pripravlja in popravlja. Če nastanejo motnje, napake in ni dovolj časa (tudi premalo spanja), energije in informacij, se začenjajo napake spreminjati v bolezen, duševno ali telesno.
Vse se začne v maternici. Ko se spočne otrok, zazna vse, kar zazna njegova mama. Dr. Bruce H. Lipton, ameriški mikrobiolog, avtor knjige Biologija verovanja, pravi, da je od okolja odvisno, kateri gen se bo izrazil v tem bitju. Okolje je za otroka, ki nastaja v materinem trebuhu, njegova mama. Današnja znanost je jasno pokazala, da naše lastnosti določata dva mehanizma: genski zapis in okolje. Starši imajo ključno vlogo za razvoj telesnih in umskih lastnosti novega bitja. V končni fazi dozorevanja semenčice in jajčeca se vtisne zapis o tem, kateri geni se bodo izrazili in določili lastnosti novega bitja. Zato je v tem času pomembno doživljanje bodoče mame in očeta. Sta takrat srečna, vesela ali žalostna, jezna? Ko novo bitje raste v mami, ves čas zaznava in se odziva na vsak njen občutek, misel, aktivnost. Podoživlja tudi njene travme.
Novo bitje za zdrav razvoj potrebuje varnost in ljubezen. Zaželenost. Ko mama govori, bitje, ki raste v njej, premika glavo, kot bi želelo slišati vsako njeno besedo. Povsem blizu je njeno srce, polno ljubezni. Varnost zagotavlja njena ljubezen. Njun odnos je zavit v umirjenost, nenehen tih pogovor, ki ju bo spremljal vse življenje.
Rojstvo. Naslednji izjemno pomemben čas je rojstvo. Prihod na svet je za otroka in mamo zahtevno in pomembno dejanje. Za mlado bitje še bolj. Prihaja na svet, v povsem novo, popolnoma drugačno okolje. Poslej bo moral pomanjkanje česar koli zahtevati na edini možni način, z glasom. Skorajšnji novorojenček čaka na biokemični, nezavedni tihi klic, pripraviva se! Najprej se pripravi mama. Umirjena, varna, ljubljena globoko v sebi natančno ve, kdaj bo slovesni dogodek, ki ju bo povezal za vse življenje. Vedenju o vsem tem je primešan tudi strah. A ga zna odriniti. Ti in poznejši občutki ob rojstvu so glasba našega življenja, po kateri nezavedno plešemo vse življenje. Ne da bi se zavedali, se bo vrtela v neskončnost. Vse do trenutka, ko se odločimo, da bomo ugotovili, zakaj je v nas bolečina, ki je prerasla v bolezen.
Članek je bil v celoti objavljen v reviji Jana (Zarja) leta 2009.
