Uporaba manter je odvisna od šole in filozofije, povezane z mantro, uporablja pa se predvsem kot duhovno vodilo, besede ali vibracije, ki častilcu omogočajo osredotočenje na eno samo misel.

Tisti, ki mantro uporabljajo, priklicujejo njeno moč, da bi jih pomirjala in zdravila, zato jo ponavljajo tako pogosto, kot le morejo.
Vlogo pa imajo tudi v verskih obredih za pridobitev bogastva, izognitev nevarnosti ali odstranitev sovražnika. Mantre so se razvile v indijskem vedizmu, nato pa so se uveljavile kot ena osrednjih prvin hinduizma in pogosta praksa v budizmu, sikhizmu in džainizmu. Uporaba manter je danes splošno razširjena tudi v številnih duhovnih gibanjih, ki so se razvila iz praks vzhodnjaških religij.

UČINKI
Ponavljanje mantre zveni tako preprosto, da večina ljudi težko verjame, da je učinkovito, dokler sami ne poskusijo. Mantra nas namreč vsakič znova popelje globlje v zavest ter bliže ljubezni in zavedanju.


S preprostim ponavljanjem mantre dosežemo velike spremembe. Napetosti v telesu, zaradi katerih se pogosto pritožujemo in se slabo počutimo, izginejo. Odkrijemo tudi, da je resnično zdravje več kot to, da nismo bolni. Poleg tega utrdimo svojo voljo, kar pomeni konec odvisnosti, ki so nas morda zasužnjevale dolga leta. Rešimo notranjo razcepljenost in odkrijemo, kakšni so naši cilji, zato postanemo dobrodejna sila v življenju, in ne (kot smo občasno vsi) nekakšno breme na zemlji. Izborimo si dostop do svojih notranjih darov – poguma, trpljenja, sočutja – ki so zdaj še zaklenjeni v nas.
Veliki mislec Eknath Easwaran v ponavljanju mantre vidi še več: »Z mantranjem se razcvetijo vsi naši odnosi; ljubimo in smo ljubljeni. Če jo pogosto ponavljamo, mantra pronica v nas in preoblikuje našo zavest.«

ZNAMENITI OM
Zlog »om« velja za najbolj znano mantro. Je sveti zvok in duhovni simbol v hinduizmu, ki pomeni bistvo končni resničnosti, zavesti.
Om je tudi pomemben del ikonografije, najdene v rokopisih, templjih, samostanih in duhovnih umikih v hinduizmu, budizmu in džainizmu v starodavnih in srednjeveških obdobjih. Simbol ima duhovni pomen v vseh indijskih dharmah, vendar se pomen in konotacije oma razlikujejo med različnimi šolami znotraj in med različnimi tradicijami.
Zlog pogosto najdemo na začetku in koncu poglavij v Vedah, Upanišadah in drugih hindujskih besedilih. To je sveto duhovno nagnjenje, ki je nastalo pred in med ponavljanjem duhovnih besedil, med pudžami in zasebnimi molitvami, ob obredih obredov, kot so poroke, včasih pa med meditativnimi in duhovnimi dejavnostmi, kot je joga.
Prav po zaslugi joge, katere vadba je po vsem svetu zadnja leta v velikanskem porastu, so tudi mantre spet zaživele v vsej svoji veličini. A tisti, ki jo ponavlja, naj nikakor ne omalovažuje osnovnega pravila: mantre nikoli ne ponavljamo v prazno, kajti vsaka ponovitev ima nov pomen in nas popelje bliže Bogu.