Mobilna verzija
07:04 21. januar 2018

Zimska slast - Kolerabi vrnimo njeno veljavo

D. C.
0

Kolerabo lahko stisnemo v sok, spečemo, skuhamo. Kar zadeva njeno prehransko moč, bi jo lahko jedli vsak dan. Ampak lepo po vrsti.

koleraba

Koleraba se v zasipnici ali hladni kleti ohrani dlje časa in ne izgublja svojih sestavin, tako kot v toplejšem in bolj suhem prostoru. Foto: Dreamstime

Za spodbudo se najprej spoglejmo z njenimi zdravilnimi lastnostmi in prehranskimi značilnostmi. Koleraba je sladka, ker vsebuje celo za korenasto zelenjavo veliko sladkorjev, in niti škroba ji ne manjka. V njej je skoraj toliko vitamina C kot v limonah, zaradi česar je najsvetlejša izjema med zimsko zelenjavo. Vsebuje karotenoide, ki ji dajejo sončno barvo, in žveplove spojine, ki ji dajejo ostrino. Vlaknine so tiste, zaradi katerih koleraba ne podpira zimske lenobnosti pri prebavi. Skratka, koleraba je za naše telo zelo koristna zelenjava. Izboljšuje in pospešuje prebavo, krepi sluznice in zelo koristi dihalnim potem, »ščetka« ožilje in zmanjšuje količino trigliceridov in holesterola v krvi, zaradi antioksidantov deluje preventivno pred rakom. Zelo koristna je tudi za sečila, saj spodbuja izločanje vode, učinkuje razkuževalno in deluje proti pesku in ledvičnim kamnom. Največ takšne zdravilne moči ima presna koleraba, najbolje v obliki sveže stisnjenega soka, in seveda ob rednem uživanju.

V mokri prsti, v kateri zastaja voda, ali če so tla prekisla, se na rastlinah kolerabe pojavi golšavost, ki lahko popolnoma uniči pridelek. Če je notranjost rastlin sivo rjava, gnije in smrdi ali je celo votla, to pomeni, da zemlji primanjkuje bora.

ZELJEVKA

Kolerabo uvrščamo med zeljevke. Je dvoletna rastlina, ki v prvem letu rasti nakopiči hranila v korenini – gomolju, v drugem letu pa iz njega požene steblo, cveti in obrodi semena. Je zelo stara kulturna rastlina, ki so jo po vsej verjetnosti vzgojili iz zelja z odebeljenim steblom. Vrh korenaste korenine ima vrat, iz katerega rastejo listi. Znotraj je oranžna ali rumena. Za mraz ni občutljiva. Dokler niso poznali krompirja, je bila glavna hrana revnih kmetov in živine. Vse do dandanes se je obdržal njen sloves hrane za reveže. Napadajo jo enaki škodljivci kot druge zeljevke. Najpogostejši so bolhači, ki jim teknejo mladi poganjki sejančkov. Pogosto jo v sušnem, toplem obdobju s hladnimi nočmi rada napade tudi pepelnata plesen, ki jo prepoznamo po belem poprhu na listih in steblu.

ZA ZDRAVJE

Poleg odebeljenih gomoljev nam pri kolerabi pridejo prav tudi mladi poganjki. Ko začnejo vrh korenov odganjati mladi listi, jih za svežo pikantnost dodamo solatam. Morda sploh ni odveč, če nekaj kolerab načrtno spremenimo v liste.

Torej, za zdravje redno pijemo sveže stisnjen kolerabni sok. Od dva do tri decilitre na dan, v dveh ali treh odmerkih, bo dovolj. Seveda kolerabo skuhamo v šari, pripravimo kolerabno enolončnico, ki je tradicionalno doma na Notranjskem, jo spečemo kot krompir ali skuhamo v sopari. V vsakem od teh primerov jo olupimo. Sok, ki ga stisnemo iz kolerabe z lupino vred, je pekoč in bolj grobega okusa. Enolončnicam in juham dodajamo olupljeno in na kose narezano kolerabo, sicer pa jo spečemo ali skuhamo z lupino vred ter olupimo kasneje. Nikakor ne pozabimo, da je koleraba odlična tudi surova. Olupljeno naribamo v solate vseh vrst, vendar s količino ne pretiravamo, ker je surova težje prebavljiva.

Značke: koleraba , zelenjava

Vaš prispevek