Zdravje

Izberem, da vstopim nasmejan

Miša Čermak
3. 1. 2014, 09.55
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Osebne izkušnje, strast, prepričanost in posledični gromki aplavzi na predavanjih so osebna izkaznica dr. Aleksandra Zadela, psihologa, predavatelja in direktorja Inštituta za osebni razvoj C.A.R.

Andrej Križ

In prav zaradi osebnih izkušenj, ki so predrugačile njegovo življenje na osnovi teorije izbire (na to temo je tudi doktoriral) in jih želi prenesti soljudem, da bi lažje ter bolje živeli, je nastala tudi nova knjiga Tretji obraz. Njena predstavitev v ljubljanskem Cankarjevem domu je bila odlična, ljudje pa navdušeni tudi nad dobrodelno noto: izkupiček od prodaje knjige, pričakujejo 20.000 evrov, je namreč namenjen rehabilitacijskemu centru Soča. Sam pravi: »Odkar sem v svoje življenje vnesel koncepte teorije izbire, sem boljši človek.«

Lažje je videti druge  in jih komentirati kot pa spremeniti sebe, čeprav samo sebe lahko spremenimo. In ko storimo to, vplivamo tudi na druge?

Seveda! Najbolj dramatičen primer, ki ga večkrat povem: oseba, ki ima za partnerja alkoholika in trpi leta in leta, pričakuje, da se bo ta spremenil, ga prepričuje. In se ne zgodi nič tudi dvajset let, nato pa se oseba odloči in mu postavi kovčke pred vrata. Ta dogodek »po naključju« sovpada s tem, da alkoholik pravi, da ga postavlja pred vrata točno v trenutku, ko bi se šel zdravit. Drugi človek se je pripravljen spremeniti šele takrat, ko je postavljen v situacijo, v kateri nima več možnosti početi neumnosti. Ljudje nehamo šele takrat, ko je bolečina prehuda, če se ne spremenimo. Šele ko je gospa spremenila sebe, ji je partner sledil. Tako potekajo medosebni odnosi, in prej ko se zavemo teh resnic, laže bomo živeli bolj polno in človeka vredno življenje.

Kako pa to poteka pri otrocih? Včasih se zdi vzgoja kot začaran krog: mnogo vzorcev, strahov otroci prevzamejo od staršev in jih kot odrasli prenašajo na svoje otroke.

Zakaj govorimo slovensko? Ker smo se jezika naučili od staršev. Tudi vedenja se naučimo od staršev: vzorcev, s katerimi rešujemo probleme, načina pogovarjanja, kaj naredimo, kadar nam ne gre. Toda slovenščine se učimo tudi iz medijev, v šoli, na ulici, in enako je z drugimi vedenji, čeprav so vzorci, ki smo se jih naučili doma, najmočnejši. Tisti trenutek, ko se posameznik zave, da s svojim vedenjem dela veliko škodo sebi, ima odprto pot za odločitev, da ne bo več počel neumnosti v življenju. Ko se odločimo, da se bomo naslednji dan začeli učiti francoščino, je še ne znamo takoj; ko se odločimo, da ne bomo ponavljali določenih vzorcev, ki smo jih videli med mamo in očetom, to še ne pomeni, da bomo naslednji dan vse počeli prav! Šele čez čas, ko smo vešči osnov novega jezika, recimo slovnice in vsakdanjih pogovorov, preidemo na kompleksnejšo komunikacijo. Enako velja za upravljanje življenja! 

Zavedanje je ključ do sprememb samega sebe. Kaj to pomeni pri vzgoji otrok in zakaj starši reagirajo odločno največkrat takrat, ko je otrok res v hudih težavah?

Prvi in nujni korak je zavedanje! Ja, žal, starši res reagirajo takrat, ko je otrok v hudi stiski. Žal je človek pripravljen na spremembo šele, ko je bolečina ob tem, da se ne spremeni, večja, kot je bolečina ob tem, ko se spremeni. A bogastvo človeške pameti in zavesti je namenjeno tudi predvidevanju; ni treba čakati, da gredo stvari narobe in da nas življenje udari po plečih z usodo, nesrečo, boleznijo, zapustitvijo ljubljene osebe. Ko vidimo, da gredo odnosi v nepravo smer, poiščimo terapevta, svetovalca, ker znajo pomagati in ljudi v stiski naučiti oblikovati in upravljati odnose z ljudmi, ki so za nas pomembni.

Pomembno pri vzgoji je privzgojiti in zahtevati delovne navade, spoštovanje do sebe in drugih ter odgovornost.

Točno tako! Razmeroma hitro lahko naredimo veliko dobrega pri dveh stvareh: dovolimo otrokom, da odgovorno živijo na vseh tistih področjih, kjer lahko – recimo, ko je sposoben postiljati posteljo, počne to on in pika! Seveda se bo otrok zmrdoval in pritoževal, kdaj pa kdaj mu bomo pomagali, toda načeloma je to njegova odgovornost: ko otrok lahko je sam, naj je sam, tudi če je za to potrebnih nekaj minut več.

Ker jih sicer delamo odvisne od sebe.

Tako je. Izgradnja odgovornosti se začne v tistem trenutku, ko se otrok začne zavedati posledic svojega vedenja. Poleg tega, da ima delovne navade. Starši se  obnašajmo do otroka ne na osnovi tega, kako se mi počutimo, temveč na osnovi tega, kar otrok počne, naučimo ga, da je njegovo življenje v veliki meri odvisno od tega, kar on počne: če naredi nalogo, nam pomaga v kuhinji, pospravi sobo, potem lahko v času do popoldanske športne aktivnosti počne tisto, kar želi početi, ne glede na to, kako se počutita oče ali mama. Če otrok samo čaka, kakšne volje bom jaz, da bo lahko to ali ono počel, bo izgubljen, poskušal bo manipulirati, se dobrikati. Medtem pa ko razmišlja o teh strategijah, ne počne nič pametnega in samo čaka, da bom jaz dobre volje.