Zdravje

Slovenska zdravilka, ki vozi učence v Sibirijo

Sonja Grizila
25. 12. 2013, 08.45
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Knjige Vladimirja Megreja o sibirski šamanki in puščavnici Anastaziji so kar precej razburkale slovensko bralstvo.Tudi nekaj rodovnih posestev, ki lahko kljub majhnosti preživijo povprečno družino, že premoremo. Je Anastazija plod pisateljeve domišljije ali v resnici živi?

Mateja J. Potočnik

Res živi, pravi Maria Ana Kolman, ki pelje januarja večjo skupino svojih učencev in somišljenikov v osrednjo Sibirijo, na območje Narima, kjer živijo Selkupi; le kakšnih 1600 jih je še in Anastazija je ena od njih. Sicer pa je v Sibiriji na tisoče takšnih Anastazij v ženski in moški podobi, ki imajo paranormalne sposobnosti, pravi sogovornica, avtorica knjige Šamanizem, najstarejša filozofija, psihologija, religija in medicina. Z njo in njenimi se lahko srečate 21. decembra v jami Pekel, kjer bodo s šamanskim obredom pospremili zimski sončni obrat.

Šamani? Večina ljudi si predstavlja, da gre za čarovniške zdravilce iz zelo davnega časa, ki so se za povrh  našemili v grozljive podobe, da bi odganjali zle sile in pri ljudeh dosegli dolžno spoštovanje. Svojega prvega in edinega šamana (v obleki in kravati) sem srečala pred dvajsetimi leti v Moskvi, na sodišču, ko so njega in direktorja nekega kolhoza obtožili korupcije. Direktor je namreč najel šamana, da je poskrbel za lepo vreme, ko so bila na poljih večja dela, sodnik pa tega nikakor ni bil pripravljen verjeti. »Vi samo povejte, kakšno vreme hočete na določen dan in kje, pa vam ga bom naredil,« je skušal šaman rešiti zaplet. Zanimivo je, da so se novinarji sicer hahljali, čudil se pa ni nihče, saj so bili navajeni takšnih zgodb. Pa mi?

Kadar je hudo, se učiš.  Danes pač ne moreš reči, da si šamanko predstavljaš kot Pehto ali jago babo, ker ko pogledaš na internet, tam najdeš izobraženo  nasmejano temnolasko, ki z izbranimi besedami govori in piše modrosti o življenju. Nič čudnega, saj je  Maria  Ana Kolman  po izobrazbi  komparativistka, ki pa je dolga leta delala v zunanji trgovini.  Kako je »zašla« v šamanstvo? Zgodba ni preveč nenavadna – zaradi bolezni starejšega sina, ki mu je odpovedal imunski sistem.  Uradna medicina je dvignila roke, mama pa ne. Najprej se je zatekla k  študiju informacijske medicine in ugotovila, da je bil kriv šok, ki ga je fant doživel med prometno nesrečo leto in pol prej. Takrat se mu vsaj na videz ni  zgodilo nič hudega. Kako je to ugotovila in zakaj so se posledice  (šlo je za prekinitev energijskega  toka skozi meridiane) pojavile s takšnim zamikom?  Odgovor na to je seveda daleč zunaj uradne medicine. 

Bivanje v treh svetovih. Pri raziskovanju, kako pomagati sinu, je poiskala pomoč ruskih zdravilcev ter naletela na uspešno sožitje uradne medicine in šamanizma – na nekaterih  sibirskih medicinskih fakultetah namreč šamanstvo poučujejo. Klasična medicina  zdravi telo, šamanizem pa s pomočjo duha dušo in telo, pojasnjuje sogovornica.  »Običajni ljudje« verjamemo, kar vidimo, zmerimo in stehtamo, šamani pa vidijo, v kar verjamejo. In verjamejo, da svet sestoji iz treh plasti: srednje, v katerem s svojim telesom, kakšno pač je, živimo, iz spodnjega sveta, kjer bivajo naši predniki, izkušnje in tradicija, in iz zgornjega, kjer so naši duhovi in bogovi, s poudarkom na »naši«.  Čeprav si seveda težko predstavljamo tisto spodaj (kar je nekakšen zgodovinski miselni arhiv) in tisto zgoraj (kar bi lahko bila nebesa), bi morali vedeti, da je oboje vezano na rodovne korenine, na svet, od koder izhajamo, pravi  Maria  Ana Kolman. Sibirski šamanizem je najbliže naši slovanski duši, zato jo je tudi pritegnil. »Naši davni predniki so  imenovali zdravnike vrač (Rusi jim še zmeraj pravijo tako), zdravilke so bile vidarice, najbližje šamanstvu  pa je bilo čarovništvo,« pravi sogovornica. »Čarovniki« so pač počeli nekaj, kar večina ni razumela, je pa s hvaležnostjo sprejemala, če je delovalo.