Erih Tetičkovič - velik ljubitelj živali

Ko človek pomaga trpeči živali, pomaga sebi

Katja Božič / Zarja
2. 1. 2018, 19.45
Deli članek:

Prof. dr. Erih Tetičkovič ni le odličen slovenski nevrolog – specialist za žilno nevrologijo, temveč tudi velik ljubitelj živali.

Andrej Križ
Dr. Tetičkovič s Palčkom iz mariborskega zavetišča.

Že leta si na različne načine prizadeva pomagati tistim, ki so zavržene. Ko je pred leti prebral zgodbo Aneja Sama o psički, ki ji je lastnik polomil vse štiri tačke, da bi se je znebil, in ko je to psičko obiskal v takratnem mariborskem zavetišču Zrkovci, ga je njena usoda tako prizadela, da se je začel boriti za pravice vseh teh živali.

Dolgo je bil predsednik mariborskega društva za zaščito in varstvo živali, to je pred nekaj leti Mariboru končno priborilo novo zavetišče na Teznem, ki danes velja za eno najlepših v Sloveniji. Nikoli ne bo razumel, kako se človek lahko dvigne nad druga živa bitja in jim jemlje pravico do življenja, pravi, zato izkoristi vsako priložnost in ljudi ozavešča, da s tem, ko pomagajo živalim, pravzaprav pomagajo sebi. O tem je pisal tudi v prispevkih za knjigi društva Jasa Človek o psu – pes o človeku in v najnovejši Slovenija ima srce.

Srečali smo se v mariborskem zavetišču, tam je pozdravil prav vse živali, še posebej pa je pocrkljal Palčka, mešančka. Ta je v teh dneh že našel nov dom. V zavetišču so nam povedali, da kužki hitro najdejo drugi dom in da noben ne ostane prav dolgo pri njih. Pred mrazom smo se nato umaknili na toplo, in tam nam je ta prijetni gospod ob čaju – z ljubeznijo – in občasno tudi s solzami v očeh pripovedoval zgodbe o živalih, ki so mu polepšale življenje ali pa ga opomnile, da se mora zanje boriti, da bo lepše tudi njihovo življenje. Ko je prebral zgoraj omenjeno zgodbo, je psičko, ki so ji pravili Tačka, obiskal v zavetišču. »Vprašal sem jih, ali jo lahko peljem na sprehod. Sprehodila sva se ob Dravi, nato pa tiho sedela ob vodi. Ko sem videl, da je utrujena, sem jo vrnil v azil ter s cmokom v grlu in solzami v očeh odšel domov odločen, da je treba nekaj storiti.« Nekaj premakniti, da se take stvari ne bi več dogajale. »A do takrat bi bilo treba temeljito spremeniti odnos ljudi.« Na to je opozarjal kot predsednik društva za zaščito živali, za pravice živali se še vedno bori kot predsednik sveta za zaščito živali Slovenije, ljudi pa ozavešča tudi s pisanjen.

»Ljuba duša, nimam časa.«
Prof. dr. Erih Tetičkovič je kljub temu, da je upokojen, še vedno zelo zaposlen in aktiven. Enkrat na teden v UKC Maribor dela tridimenzionalno ultrasonografijo – ultrazvok možganskega ožilja, predava na medicinski fakulteti, je vodja podiplomskega doktorskega študija iz biomedicine, sodni izvedenec, enkrat na teden dela v ambulanti v Slovenski Bistrici, največ pa se ukvarja s psičkom, tremi vnuki in rožicami.  

Brez kužkov ne more živeti

Njegova prva ljubezen je bil šarplaninec Aras v otroških letih. »Bil je prava mrcina, in kadar sem kakšno ušpičil, sem se vedno skrival pri njem,« se je smejal. Ker so njegova velika ljubezen tudi rože, je nekoč mami z njive zmetal vso posajeno solato, gredo pa zasadil s tulipani. Ko je mama to opazila, je bila seveda zelo jezna, lovila ga je, da bi ga kaznovala, on pa se ji je skril v Arasovo uto. »Pes je renčal in mama me je morala pustiti pri miru. Na koncu ni bil nobeden kaznovan.« V zahvalo je Arasu obložil vso hišico s stiroporom, da bi mu bilo pozimi, ko pritisne močan mraz, toplo, a že naslednji dan je bilo vse razcefrano. »Takrat sem razumel njegovo sporočilo, namreč da je zadovoljen prav s takšnim domom, kakršnega ima.« Nekaj let pozneje je za rojstni dan dobil črnega mini pudlja Izija. Ta ga je spremljal v najtežjih trenutkih njegovega življenja ter mu bil v uteho in oporo. »Nor je bil na čokolado Milko. Čim je na televiziji videl vijolično barvo, se je že slinil in čakal, da bo dobil čokolado.« Neki božič pa sta bila oba na posebni preizkušnji. »Čakali smo, da se zbere vsa družina, in Izija je, verjetno od vznemirjenja, zadela možganska kap.« Na božični večer bi najbrž zaman iskal dežurnega veterinarja, zato se je v trenutku odločil, da nu pomaga tako, kot bi ljudem, saj je vendar strokovnjak žilne nevrologije. »Pravzaprav nisem imel kaj izgubiti. Vbrizgal sem mu sredstvo za raztapljanje strdka in pol ure po tistem je že začel migati.« Po tem dogodku je Izi živel še tri leta. »Ob meni je bil v vseh težkih trenutkih, zato sem mu obljubil, da bom z njim do samega kraja njegovega življenje.« Ko ga je pri skoraj osemnajstih ponovno zadela možganska kap, je vedel, da se bo njegov prijatelj tokrat poslovil. Z njim je šel k veterinarju. »Naslonil sem glavo na njegovo, in tik preden je zaspal, mu je, če verjamete ali ne, stekla solza po smrčku.«

Ker mu je bilo tako hudo, se je odločil, da ne bo več imel psa. A kot kaže, mu to ni bilo usojeno, saj ni minilo prav dolgo, ko so mu na neki pasji razstavi srce omrežili kodrasti bišoni. Ogromno lepega je doživel z Bombijem, ta se je od njegove družine poslovil lansko poletje, star štirinajst let. Ni treba posebej poudarjati, da mu je življenje v naročje kmalu potisnilo novega kužka Dartija. Ugotovil je, da se je skotil na isti dan, ko je zaspal njegov Bombi. »Zdaj skorajda verjamem v reinkarnacijo,« je rekel. »Ko smo Dartija pripeljali domov, je poznal vsak Bombijev kotiček, ima enake navade, in kadar se zmotim ter ga pokličem Bombi, se odzove in takoj priteče. Vsi smo čisto nori nanj.«

Darti je vsem polepšal življenje

»Pes ni le naš najboljši prijatelj, ampak vpliva tudi na zdravje človeka. Neki avstrijski psihiater je dejal: Kadar božam psa, božam svojo dušo. Velika znanstvenica Erika Friedman, ki raziskuje povezave med človekom in psom, pa je na svetovnem kongresu o možganski kapi povedala, da je nevarnost za ponovno možgansko kap manjša pri ljudeh, ki jim družbo delajo štirinožni prijatelji. Prijateljstvo, bližina, predvsem pa fizični stik psa zmanjšujejo maščobe v krvi, vplivajo na stresne hormone, na krvni sladkor, tlak, zmanjšujejo nevarnost za srčno-žilne bolezni. Ker ima pes kar 28.000-krat bolj razvit voh od človeka, lahko z njegovo pomočjo ugotavljajo prisotnost malignega procesa v človeškem telesu, zazna in napove lahko epileptični napad, da ne govorim o njegovem bistvenem psihološkem vplivu na otroke. Ni boljšega poslušalca, kot je kuža. Otrok mu lahko zaupa vse. Poleg tega pes otroka nauči reda, odgovornosti, zvestobe, pripadnosti.«

Seveda pa se je pred odločitvijo za kužka pametno najprej posvetovati, katera pasma bi bila najprimernejša za določenega otroka glede na njegovo starost in razmere ter okolje, v katerem živi. Ker ga zelo motijo krivice do živali, tudi to recimo, da je treba psa v zavetišču, ki ga ne posvojijo, v tridesetih dneh evtanazirati, je dejaven tudi v strokovnem svetu za zaščito živali. »Vidim, da je mogoče veliko storiti, marsikaj nam je že uspelo. Vsekakor pa bi bilo treba najprej spremeniti človekov odnos. Živimo v kapitalističnem, potrošniško naravnanem svetu, kjer je edina dobrina hlastanje po bogastvu ter vzbujanje zavisti in tekmovalnost. Kot je rekla mala Tippi v delu Moja knjiga o Afriki: Živali niso zlobne, zloben je lahko samo človek. Ko bomo spremenili miselnost, se ne bo spremenil samo naš odnos do živali, temveč tudi do sočloveka. Ko si bomo vrnili vrednote, kot so dobrota, ljubezen, razumevanje, ko bomo znali prisluhniti človeku in drugim bitjem, bomo dosegli bistvo življenja in našli srečo. Kot je zapisal Schim Schimmel, smo vsi otroci ene same matere – matere Zemlje.« O tem je dr. Tetičkovič pisal tudi v najnovejši knjigi Slovenija ima srce.