Mobilna verzija
17:52 11. december 2017

Razkrila je, da so si jih pradedje čistili s pipci. Zdaj ima nove zgodbe, kako so to počeli naši stari starši

Sonja Grizila / Zarja
9

Že prvi del njene knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače je povzročil hude odzive, od zgražanja do pohval, da je odstrla del naše intimne zgodovine, ki ga nismo poznali.

milena_miklavcic2

Popoln seks je lahko tudi ležanje na prazni plaži, dve roki se dotikata, medtem ko je duša mirna in napolnjena z ljubeznijo. Foto: Šimen Zupančič

Zgodbe o pipcu na nočni omarici, s katerim so si naši pradedje očistili svojega korenjaka, preden so se spravili na soprogo, pa ne da bi bili »čisti« zaradi nje, ampak da umazanija ni ovirala njih, do smrti ne bom pozabila. Ženske, ki so bile stare toliko, da se niso več sramovale, so ji zaupale. Zdaj Mileni Miklavčič zaupa že več generacij. V novi knjigi nastopajo babice, hčere in vnukinje, pa tudi kakšen pogumen moški. In zgodbe so spet – osupljive. Da, tudi v Sloveniji imamo svoje Weinsteine, smo jih imeli in jih imamo, trdi Milena.

Že prvi del knjige je bil na trenutke kar grozen, spomnim se kar nekaj hudih delov, nočejo iz spomina. V drugi del ste vključili babice, pa hčere in vnukinje, pa tudi nekaj moških zgodb.

Knjiga bi bila dolga 700 strani, če se ne bi nekaterim zgodbam s težkim srcem odpovedala in jih prihranila za tretjo knjigo. Dela je bilo ogromno. Poleti sem moža poslala s hčerjo na počitnice, hodila na kosila in večerje k starejšemu sinu in pisala in pisala. Večkrat sem se tudi ustavila in se krepko zamislila. Ugotavljala sem, da smo ljudje res dvolični. Že lep čas govoričimo o ameriškem producentu, ki je spolno nadlegoval igralke, domačih težav si pa ne upamo izpostavljati. Ko je bila zadnja kriza, so se tudi nekatere naše ženske prodajale, da so možje obdržali službe, da niso izgubili podjetja, da jih niso pogoltnili krediti. Zelo vpliven del javnosti molči ob spolnem izkoriščanju žensk, ne nazadnje tudi moških. Koliko študentk ali študentov plačuje sobo za leta študija – s telesom? Marsikaj se govori o spolnem nadlegovanju v Evropskem parlamentu v Bruslju, ali je pri nas tega manj?

Kaj spoznavate iz zgodb, ki vam jih zaupajo?

V 30 letih, ko sem zbirala zgodbe za prvi del knjige, nisem srečala toliko ljudi s psihičnimi težavami, kot jih srečam danes. Tega me je strah. Velikokrat se s kom pogovarjam, tudi s strokovnjaki, in pravijo, da današnje generacije ni nihče pripravljal na to, da bo v življenju še kaj drugega kot med in mleko. Potem pa pridejo hude preizkušnje in človek zmrzne. Ker nas družba uči, da se da vse kupiti v trgovini, si hitro pomagamo z zdravili. Ljudje s težavami se pogosto zatekajo tudi v duhovnost. Ta korak se je že marsikdaj v preteklosti izkazal za zelo zgrešenega. Marsikatero tako imenovano društvo, posvečeno ezoteriki in duhovnosti, tistim, ki so v stiski, pobere še tisti denar, ki ga imajo. Tam dobijo lažno zatočišče in lažno upanje, da bodo z objemanjem dreves spet postali normalni.

Milenina prošnja

Milenin ded je domov pripeljal bratovega sina Darka Lazarja, ki ga je njegova mama poslal služit k nekemu kmetu na Štajersko. Bil je poseben fant, oboževal je Stalina, saj je verjel obljubam, da bo socializem poskrbel za najrevnejše. Ušel je v francosko tujsko legijo, od tam pa v boje v Alžirijo. Vrnil se je v Slovenijo in se ustalil in tudi umrl nekje na Dolenjskem. Milena išče njegov grob, ker ga je imela zelo rada, pod neko jablano ji je namreč pripovedoval zgodbe – očitno jo je on »okužil« z njimi. Če ga je kdo morda poznal, naj sporoči uredništvu.

Kako se temu izogniti?

Otroka moraš pripravljati na to, da je življenje tudi kruto, da so vzponi in padci. V intimi štirih sten, ko padejo maske, ki jih nosimo na obrazu, je marsikdaj drugače, kot smo si predstavljali. Tudi seks ni vedno krasen. Na začetku je božanski, ko si zaljubljen, poln adrenalina – ko se čustva umirijo, pa pride resničnost, ko se moraš malo potruditi. Takrat se začne daj-dam. kolikor ti daš meni, toliko jaz dam tebi. Ženske pa samo čakajo, da bodo dobile kavo v posteljo in na desetine romantičnih sporočil na dan. V resnici sodoben moški od ženske pričakujejo isto, kot je pričakoval njegov ded: da bo znala kuhati, pospravljati, da bo dobra v postelji in da bo imela otroke »pošlihtane«.

Torej se v sto letih ni nič spremenilo.

Ne, prav nič! Pa veste, zakaj? Zato, ker se človek v svoji primarni intimi ni dosti spremenil. Tudi deli telesa, ki so namenjeni spolnosti, so enaki kot pred tisoč leti. Moški so v svojem bistvu še zmeraj precej patriarhalni, tradicionalni. Ženske imajo po drugi strani okoli sebe na kupe revij, ki jih poučujejo in spodbujajo k boljšim in kakovostnejšim odnosom med spoloma. Moški se s to tematiko ne ukvarjajo dosti. Prepričani so namreč, da že vse vedo. Ko spijejo dve pivi, pa če so še tako razgledani, ženske postanejo »babe«, in jih postavijo na isto mesto, kot jih je postavljal njihov praded.

Kaj pa ženske?

Moški gledajo akcijske filme, Chucka Norrisa, srhljivke. V teh filmih so ženske samo »za uporabo«. Spoznata se, gresta na kavo, »dasta se dol« – in to je to. Ženske pa se napajajo ob romantičnih filmih, v katerih je veliko vzponov in padcev, končajo pa se kičasto srečno.

Moški so zelo preprosti, želite povedati.

Zelo. Manj so se spreminjali kot ženske. Še zmeraj jim je v veselje, če so lovci. Sodobna ženska je postala drugačna. Po eni strani zelo samozavestna, prepričana, da v življenje vse zmore postoriti sama, po drugi strani pa je globoko v sebi še zmeraj nemočno bitje, ki jo veseli, če jo razumevajoči moški rešuje, ji pomaga, jo tolaži in se ukvarja z njo. A moški se je spremenil v malo drugačnega lovca: ves dan je zaseden z obveznostmi v službi, pride utrujen domov, mora teči maratone, se postavljati pred drugimi moškimi; družba ga sili, da se ukvarja tudi z otroki, da zna kuhati, da je prijazen s taščo. Kako naj potem utegne početi še vse tisto, kar od njega pričakuje precej zahtevna novodobna ženska, ki tudi živi peklenski tempo? Tistim, ki intimne odnose med spoloma vsaj malo poznajo, se ne zdi čudno, da gre v Sloveniji vsak tretji par narazen.

Šele takrat, ko dvema uspe, da zdržita drug ob drugem prvih deset, petnajst let življenja, se nekako sprijaznita drug z drugim z vsemi napakami in dobrimi lastnostmi vred. Tudi midva z možem sva imela v dobrih štiridesetih letih veliko težkih bojev, ko je šlo tudi na nož. A so se robovi obrusili, danes sem se čisto sprijaznila, da je takšen, kakršen je. In nasprotno seveda. Zato tudi dobro voziva. On spregovori na leto toliko besed kot jaz na minuto, ampak vem, da se nanj lahko zanesem.

V prvi knjigi ste vi iskali zgodbe po širni Sloveniji, zdaj so ljudje in zgodbe poiskali vas.

Res je, k meni prihajajo predvsem tisti, ki so vse življenje molčali. Ko pridejo, pustijo maske pred vrati, pokažejo se takšne, kakršni so. Novo knjigo sem razdelila na tri dele. Prvi je namenjen babicam, v njem so zgodbe iz starih časov. V drugem delu dobijo besedo njihove hčere, rojene po letu 1945. Zadnji del knjige pa je posvečen vnukinjam. Babice so doživljale veliko med- in povojnega nasilja, zlasti tiste ženske, ki so bile poročene s »poraženci«. Nekatere so morale s svojim telesom plačevati, da jim niso zaprli moža, vzeli hiše, odgnali zadnjo kravo iz hleva. To so bili surovi in kruti časi, saj so ženske nemalokrat na zelo brutalne načine ohranjale premoženje in družino. Notranje so zelo trpele, nemalokrat so se skrhali odnosi z možem, tudi do otrok. Moški svet se jim je zagnusil. Imam tudi nekaj zgodb z JLA. Zelo se me je dotaknila usoda neke deklice s posebnimi potrebami. Vojaki so jo imeli teden dni zaprto in jo posiljevali. Oče jih je tožil, a se je »oblast« zaradi te nezaslišane predrznosti obrnila proti njemu: zaradi psihičnih bolečin in maltretiranja je umrl. Ko je tožbo želela nadaljevati hči, ni bilo na sodišču niti enega pisnega dokaza več. Vse je izginilo.

Žalostne zgodbe.

Da, dosti jih je. Na primer o splavih po vojni, v petdesetih in šestdesetih letih, ko niso bili dovoljeni, a so jih ženske vseeno delale. Nekateri zdravniki, tudi okulist je bil vmes, so bajno služili, veliko žensk je delalo splav v Zagrebu, da so bile stran od radovednih oči. Umirale so, ker je nastala sepsa in ni bilo antibiotikov.

Kaj pa prevlada moških nad ženskami v tistih letih?

Seveda je bila. Zanimive, tudi pretresljive zgodbe mi je zaupala upokojena zdravnica. Po vojni so imeli zdravniki glavno besedo v bolnišnicah, obnašali so se diktatorsko, ženskim kolegicam so pogosto metali polena pod noge, če so hotele napredovati, pa sploh. V naši Alpini so imeli malo bolj »živahni« mojstri slogan »ob sedmih na Ledinici, pri mostu«. Za Soro se je potem zgodila »blagovna izmenjava«, ki je prinesla bolje plačano delovno mesto. Iz nekega drugega kraja je zelo znana zgodba, ko je prišla po tej poti na vodilni položaj skoraj nepismena ženska.

Vašemu staremu očetu je tudi posvečeno mesto v knjigi, menda je bil kar poskočen moški.

Je bil, ja. Na voz si je naložil kakšno »škundro« krompirja in v zameno velikokrat dobil žensko. Naj povem, da sem govorila z eno. Še v pozni starosti so se ji zaiskrile oči, ko se je spomnila nanj! Danes ni dosti drugače: ženska telesa se prodajajo za materialne dobrine, boljšo službo, za položaj. Včasih je seks trajal dve minuti, danes so marsikje uveljavljeni»brzaki« na stranišču, za vogalom, na žuru ali celo pod odejo na kakšnem avtobusnem izletu.

Ali vnukinje delajo iste napake kot njihove babice?

Vnukinje, ki hodijo z »barabami«, mislijo, da jih bodo spremenile s svojo ljubeznijo, tako kot so zmotno razmišljale njihove babice. Da vam povem zgodbo visoko izobražene ženske: vse življenje že živi z moškim, ki niti en dan ni bil v službi. Leži doma in brska po medmrežju, pozno kosilo redkokdaj dočaka povsem trezen. Podobno sta si zavozili življenje njena mama in babica. Tudi onidve sta v potu svojega obraza preživljali svoja moška. Če bi se te tri ženske med seboj iskreno pomenile, bi vnukinjo pripravile na življenjske preizkušnje. Mamam in babicam polagam na srce: pogovarjajte se z otroki, pripravite jih na pasti v življenju. Naj vas ne bo sram govoriti tudi o spolnosti, o odnosih. Mladi danes z veliko žlico zajemajo znanje iz pornofilmov, v katerih so ženska telesa popolna, moški pa so prav tako obilo obdarjeni tam, kjer je treba – in orgazmi so božanski. V realnem življenju seveda ni tako.

Vaš mož je vaše nasprotje, rekli ste, da ste se z njim sprijaznili. Kako to? Ker se ljudi ne da spremeniti?

Kako bi pa bilo videti, če bi bil tudi on zgovoren kot jaz? To ne bi šlo skupaj. V naši hiši živimo tri družine: midva z možem, sin in hči in njuni družini. Starejši sin stanuje le streljaj stran. Vnuke navajam na to, da znajo sami poskrbeti zase. Učim jih delovnih navad. Nočem, da bi odrasli v egoiste, ki bi videli samo sebe, drugih pa ne. Ženskam, ki tarnajo, da jim primanjkuje časa zase, povem, da je moj moto zelo praktičen: več ko v družini naredijo drugi, manj je treba meni. Kuham v soboto in nedeljo, včasih tudi med tednom, a potem si privoščim dveurni sprehod. Po kuhinji pospravijo drugi. Če bi se vse ženske držale tega, da je treba deliti tudi obveznosti, ne le objemov, bi imele več časa zase. Tako imam čas za pisanje, za hojo, saj delajo tudi drugi.

Vaš prispevek