Mobilna verzija
05:59 19. november 2017

Priznani bioterapevt o uspehu košarkarjev malo drugače

Katja Božič / Revija Zarja
1

Marjan Ogorevc, nekdanji športnik in trener, ki že več kot četrt stoletja pomaga ljudem odpravljati njihove težave, je kot bioterapevt odigral pomembno vlogo tudi pri športu – med drugim je bil ob zlatem olimpijcu Primožu Kozmusu v Pekingu, na koncu njegove kariere pa je bil tudi trener.

kokoskov dragic

Igor Kokoškov se je tako veselil največjega uspeha slovenske košarkarske reprezentance. Foto: FIBA

Zanimalo nas je, kako uspeh naših košarkarjev vidi na energijski ravni.

Kaj vse se je po vašem mnenju moralo ujeti, da so naši košarkarji lahko dosegli takšen uspeh?

Zadržal se bom ob pogledu bioterapevta, ne strokovnjaka za košarko. Najpomembneje je, da smo za selektorja reprezentance dobili tujca, ki obvlada svoje delo in je na visoki ravni zavesti, energijsko močan in karizmatičen. Težava Slovencev je, da domačih trenerjev ne sprejemamo kot avtoriteto. Ko pa pride v reprezentanco tujec, se igralci disciplinirajo, zato lahko izpelje svoje zamisli. Enako je v podjetjih. Če se nekdo došola in postane sodelavcem šef, ga ti ne sprejmejo. Priti mora nekdo od zunaj. Dobro poznam sistem dela ameriške vojske – ta je tako učinkovita, ker se vedno pripravljajo za vojno. Ker gredo vsi profesionalni vojaki prej ali slej v vojno, kjer se bojujejo za preživetje, morajo biti učinkoviti. Ko si postanejo preveč domači, ni več prave discipline, zato vsaki dve leti menjajo vodilni kader. V prvi vrsti je bil torej izbran pravi trener, potem se je sestavila prava ekipa, ki je dobro delovala skupaj, pomemben pa je tudi duhovni potencial trenerja. Duhovno in evolucijsko je Kokoškov na zelo visoki ravni, po svojem potencialu bi lahko bil tudi guru svetovnega slovesa ali pa vrhunski menedžer. To ima v sebi, tega se ne da naučiti. Ekipa je delovala celostno tako na telesni ravni (fizična pripravljenost) kot tudi na energijski – bili so dobro povezani drug z drugim, zato so tako učinkovito odigrali evropsko prvenstvo.

Poleg Kokoškova je bil verjetno še kdo, ki je fante povezal kot motivator?

Ko prideš v resonanco – fizikalno to pomeni, da delujemo vsi na isti valovni dolžini, se začne prenašati velika količina energij in informacij. Boljši igralci so prenašali svoje energije na slabše in tisti malce slabši so zato v njihovi bližini igrali bolje. O tem zelo malo govorimo. Torej ni bil samo trener – on je izbral ekipo, a kakršen si ti, take ljudi si izbereš in tako potem deluje vsa ekipa. Ta duh je potem prevzel še podporno ekipo maserjev, fizioterapevtov, zdravnikov, pomočnikov trenerja, vse, ki zagotavljajo logistiko. Po drugi strani pa smo tudi mi na ravni države takrat prišli v resonanco in vemo, da se v resonanci energija prenaša, energija sledi misli. Torej, če je dva milijona ljudi usmerjalo misli v igralce, je bila to izjemno močna in osredotočena energija, ki jim je dala strahovito moč.

S tako energijo bi torej lahko premikali gore?

V tem je štos! Tudi bioterapevti, ki se včasih povežemo, ko je treba podpreti bolnika ali pa koga pri pomembnem cilju, smo se zavestno usmerili v košarkarje. Če se torej vse ujame, lahko ustvarimo strahovito dobre rezultate. Ali pa pogrnemo. Energija te lahko zlomi ali pa ti da krila. Dvakrat sem bil na olimpijskih igrah, nekajkrat na svetovnih in evropskih prvenstvih in tam so strahovite energije. Na finalu atletike olimpijskih iger v Pekingu je bilo 90.000 ljudi. Če vsi ti ljudje usmerijo energijo v nekega tekmovalca in ta lahko to energijo psihično in fizično prenese, potem ima vrhunske rezultate. V nasprotnem primeru lahko postane anksiozen in pogrne. Zato toliko športnikov po kakšnih velikih tekmah pravi, da sploh ne ve, kaj se je zgodilo z njimi. Če imajo velika pričakovanja, če so odvisni od zmage, se prepirajo s trenerjem, se destruktivnost v teh močnih energijah okrepi in jim ne uspe. Pozitivno naravnanim, spravljivim športnikom, ki niso odvisni od rezultata, pa ta energija pomaga, da se dvignejo.

Verjetno je tak uspeh treba tudi znati »nositi«. Mislite, da ga bo mogoče ponoviti?

To je bil vrhunec, zdaj se okoliščine menjajo. Iluzorno bi bilo reči, da bomo takšen uspeh ponovili na naslednjem evropskem prvenstvu. Kajti ne bomo več imeli istega selektorja, prav tako tudi Dragić ne bo več igral za reprezentanco. Mogoče bo naslednja generacija vseeno uspešna, lahko pa da bomo potrebovali še nekaj let, preden se bomo spet dvignili. To je naraven, normalen ciklus.

Smo pa dosegli nekaj drugega – v Sloveniji so otroci začeli igrati košarko. To je pomembno. Na podlagi tega uspeha smo začutili – nekateri zavestno, drugi nezavedno – kako smo lahko povezani, kako lahko optimizem prenašamo v vsakdanje življenje in kako nam ga je to napolnilo. Obogatilo nas je in nam dvignilo zavest. Te močne visoke vibracije navzdol razbijejo vse, kar ni dobro. Metaforično bi lahko rekli, da v temno hišo, v kateri smo vse življenje v klet in na podstreho odlagali kramo, pripeljemo luč, da lahko pogledamo, kaj sploh tam imamo. To je gotovo velika sprememba. Se pa vsi ti športni uspehi ujemajo tudi z gospodarsko rastjo in zmanjšanjem nezaposlenosti, zato tu nastaja sinergija, učinek je pa blazen. Potrebujemo šport, kulturo, ker nas to duhovno oplemeniti.

ogorevc1 - fotoAKR

Slovenci smo se od nekdaj počutili majhne, manjvredne. Posebno v športu smo v ključnih trenutkih dostikrat podlegli pretežkemu bremenu odgovornosti. Bomo s časom to presegli?

Na to gledam malce drugače; zgodovinsko smo razvili občutek majhnosti, se prilagajali in služili drugim, da smo lahko preživeli. Črnogorci pa so preživeli, ker so bili dobri bojevniki. Eni in drugi smo dosegli cilj – preživeli smo kot narod. To je v nas ostalo. Ko se primerjamo z velikimi, smo res zelo majhni, če pa gledamo z ravni posameznika, smo pa vsi enaki – mi, Američani, Nemci, vsi smo dobri. V nekdanji Jugoslaviji je veljalo prepričanje, da Slovenci nismo primerni za kolektivne moške športe, ker naj ne bi bili pravi moški, številni so celo podlegali temu. Ampak programi se menjajo. To malo nekdanje jugoslovansko območje velja za fenomen, iz majhne države so nastale celo tri ali štiri enakovredne reprezentance. Slovenci smo improvizatorji, prilagajamo se, iz nič znamo nekaj narediti, tudi če nismo plačani. Ko je neki moj ameriški prijatelj prišel pogledat, kje je zrasel olimpijski zmagovalec Primož Kozmus in sem mu povedal, da sem osebno pokosil travnik, zabetoniral krog za metanje, na katerem je treniral, ni mogel verjeti. 'Tu je zrastel prvak, brez nekega sistema?' me je vprašal. Oni se tu ne bi znašli. Mi pa se, improviziramo. To je naša prednost, tako se lažje razvijamo. Zase pravim, da sem imel srečo, ker sem svoje uspehe dosegel brez nazivov, šol, ker sem se moral zelo potruditi, da sem naredil tako dobre stvari, ki jih sprejema tudi medicina. Če bi bil doktor medicine, se mi ne bi bilo treba truditi, ker bi mi vse verjeli. In vsa sreča, da znanost ne sprejema vsega, ker počnemo, ker potem lahko preživi samo dobro! Sicer bi preživeli vsi, ki zdravijo z angelčki, sadijo rožice in delijo čajčke.

Nekje ste rekli, da tisto, kar sanja neka generacija, naslednja doživi – je to ta druga generacija, ki razmišlja drugače, bolj svobodno?

Ko se začne neki proces, ko generacija začne razmišljati o cilju in zadeve še ni sposobna izpeljati, programe na energijskih informacijskih ravneh prevzame naslednja generacija in to razvija naprej. To je pozitivni učinek transferja iz generacijo v generacijo. Lahko pa se zgodi tudi negativni učinek – ko neka generacija začne nekoga sovražiti, druga to prevzame, kar je uničujoče. Principi delovanja so isti za pozitivno in negativno, odvisno, kaj uporabimo. Ta uspeh pa bo ne nazadnje vseeno vplival tudi na druge športe – na rokomet, odbojko. Videli smo, da je mogoče in smo sposobni nekaj takega narediti. Tisti, ki se držijo splošno sprejetih programov, meril, dosežejo povprečne rezultate. Če se želiš dvigniti nad povprečje, moraš sam sebi ustvariti pravila, biti moraš predrzen, tvegati, tudi neuspeh – edino taki gredo naprej. Poglejte Boscarola, Akrapoviča ...

Kako bi lahko uspeh košarkarjev koristil vsakomur od nas?

Evolucijsko smo se razvijali bolj kot posamezniki, zdaj pa prihaja čas povezovanja. Začeli smo dojemati, da je uspeh mogoč, ko se povezujemo po horizontali, ne po hierarhiji. Še posebno pomembno je delovati celostno na vseh ravneh. Začenjamo se spraševati, kaj lahko jaz dam skupnosti, ne kaj bom dobil. To informacijo smo torej že sprejeli na nezavedni ravni, zdaj pa jo moramo še ozavestiti, da pride na plan, in sicer s tem, da pišemo, govorimo o tem, nekdo bo morda posnel film … To je kot učenje jezika v alfa stanju, ko dobiš vse potrebne podatke, ampak če tečaja ne nadaljuješ in podatkov ne uporabiš, je bilo zaman. Novinarji imate pri tem zelo veliko vlogo.

Vaš prispevek