Podnebne spremembe niso mit

Mišo Alkalaj vsemu navkljub še naprej to trdi: Ne, vreme ni ponorelo

Jure Aleksič / Zarja
18. 9. 2017, 06.55
Deli članek:

Mišo Alkalaj je v naših logih najbrž najbolj sistematičen, luciden in znanstveno podkovan nasprotnik teze o antropogenem globalnem ogrevanju. (To pomeni, da odprto izpodbija doktrino, da naj bi ogrevanje atmosfere v prejšnjem stoletju povzročili predvsem naši izpusti toplogrednih plinov.)

Jaka Koren
Mišo Alkalaj trdi, da je trend globalnih temperatur med letoma 1997 in 2015 stagnacija.

Za zagovarjanje v današnjih časih tako krivoverske teze seveda potrebuješ nekaj poguma. Magister matematike in eden od očetov računalniške revolucije v Sloveniji se dobro zaveda, da obstaja ob vsakem takem intervjuju možnost, da ga znaten del bralstva samodejno odpiše kot 'nekoga, ki oznanja, da so žled povzročila Natova letala'. A klimatski podatki, dodaja, so neizpodbitni, javnost pa je še enkrat več zavedena, zato preprosto nima druge, kot da ostaja pri svojem.

Bi bilo mogoče za potrebe kratkega intervjuja v dveh odstavkih strniti glavne argumente v prid trditvi, da so vremenske spremembe le mit?

Težko, a lahko poskusiva. Najprej pa vas moram popraviti: podnebne spremembe niso mit. Podnebje na Zemlji se vedno spreminja. Povsem nesporno je, da se je podnebje v obdobju med letoma 1975 in 1998 ogrevalo, na to dejstvo pa se je potem res navezal cel kup škodljivih mitov, predvsem, da so to otoplitev povzročili človeški izpusti toplogrednih plinov, pa da postaja vreme vse bolj skrajno … in še marsikaj.

Prav imate, treba je biti čim bolj eksakten. Ali se v tem duhu torej lotiva uvodnega vprašanja?

Trend globalnih temperatur med letoma 1997 in 2015 je stagnacija. Odvisno od vira je lahko ta trend rahlo naraščanje ali rahlo upadanje, a vse v okviru statistične napake meritev. V navedenem obdobju je človeštvo v zrak izpustilo kar 37,51 odstotka vsega zaradi nas nastalega CO2 v zgodovini. A je povprečje globalnih temperatur v tem času ravna črta. Kaj ni to malo čudno?

Morda. Sicer nisem znanstvenik …

Potem imamo tu meritve v ledeniških vrtinah na Antarktiki in Grenlandiji. Te jasno kažejo, da se je skozi zgodovino Zemlje vedno najprej spremenila temperatura in šele potem zračna vsebnost CO2, in sicer z zamikom približno od petsto do tisoč let. Res bi bilo skrajno neobičajno, če bi se v 20. stoletju ta odnos obrnil na glavo. Vzrok pač ne more nastopiti za posledico.

Hm …

V obdobju od leta 1960 naprej, za katero imamo dovolj natančnih neposrednih meritev, se zračna vsebnost CO2 ne giblje v skladu s človeškimi izpusti. Pa tudi izmerjene temperature se ne obnašajo v skladu s tezo, da večja vsebnost CO2 pomeni ogrevanje. Nadalje: iz posrednih meritev lahko izračunamo, da se je na primer v obdobju med letoma 1860 in 1880 podnebje ogrevalo skoraj enako hitro kot v obdobju med letoma 1975 in 1998. Pa za to nihče ne krivi človeških izpustov CO2. Hočete še bolj zgovorno zgodovinsko primero?

Seveda.

Po analizi Maxa Hollowaya iz leta 2016 se je podnebje pred približno 128.000 leti tako ogrelo, da je obseg antarktičnega ledu upadel za 65 odstotkov pod današnjo vrednost. Takrat je bilo predstavnikov vrste Homo sapiens le nekaj tisoč in vsi so živeli v Afriki. In še na eno stvar bi opozoril.

Kar.

Med 2506 molekulami zraka je 1952 molekul dušika, 524 kisika, 23 argona, 6 vodne pare in 1 molekula ogljikovega dioksida. In od te ene molekule CO2 je največ, 3,83 odstotka, človeškega izvora, torej iz zgorevanja fosilnih goriv. Ali se res zdi smiselno, da bi lahko teh 0,0015 odstotka zraka ključno vplivalo na temperaturo celote?

Pojma nimam. Zato pač nimam druge izbire, kot da verjamem znanstvenikom. Ki se jih menda kar 97 odstotkov strinja, da globalno ogrevanje povzročajo prav človeški izpusti toplogrednih plinov!

Ne bo držalo. Trditev o 97-odstotnem soglasju znanstvene srenje je prijem za prepričevanje javnosti, ki se ga poslužujejo predvsem skrajni okoljevarstveniki, mediji in politiki … seveda v skladu s svojimi interesi. Bralce bi povabil, naj malo podrobneje raziščejo, kako se je do te številke konkretno prišlo. Dejansko v znanosti ni popolnega konsenza o tem, kaj je povzročilo ogrevanje podnebja v 20. stoletju. Le manjšina znanstvenikov pa dejansko aktivno trdi, da so za večino tega ogrevanja krivi človeški izpusti toplogrednih plinov. Analiza Johna Cooka s sodelavci je tako ugotovila, da je absolutna večina – 66,4 odstotka – vseh obravnavanih člankov o razlogih za ogrevanje povsem neopredeljenih.

Hm, nedavno sem se sprehodil med kmeti na ljubljanski tržnici. Tisti, ki ravno niso vili rok v nebo zaradi vročine, so dejansko natisnili doma narejene posnetke o učinkih poletne toče. Ki so jo morali na Štajerskem sredi junija odkidavati z lopatami. Vsi so se strinjali, da pred petnajstimi leti vreme niti približno ni bilo ne tako pasje ne tako muhasto. Je to mar kolektivna histerija?

Ko je severna polobla najbolj osončena, torej okrog 21. junija, je menda ja pričakovati, da bo vroče? Kar pa se tiče toče, sem sam najsrditejšo doživel v 60. letih. Ravno sem se uspel s kolesom zapeljati pod nadstrešek, ko so začele padati ledene krogle velikosti žogice za tenis. Ena me je vendarle zadela v hrbet in krepko je zabolelo – pa zato ne trdim, da je bilo takrat vreme bolj skrajno. Sam Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) v svojem 5. poročilu (AR5) priznava, da se globalno število orkanov in tornadov ni povečalo in da ni zaznati porasta skrajnih vremenskih dogodkov, kot so nalivi, toče ali suše.

Ampak kako bi to lahko bilo mogoče? Ob vseh informacijah, ki smo jih vsak dan deležni …

Že precej časa je znano, da se globalne temperature nočejo obnašati v skladu z napovedmi tistih, ki radi strašijo javnost. Stagnacija temperature po letu 1998 pa je postala preveč očitna, da bi izraz »globalno ogrevanje« še lahko koga prestrašil. Zato se je začel v politično korektnem govoru vse pogosteje pojavljati izraz »podnebne spremembe«. Ko ni bilo več mogoče vzdrževati iluzije, da bodo človeški izpusti toplogrednih plinov povzročili katastrofalno ogrevanje, se je začelo rožljati z napovedmi, da bodo isti vzroki povzročali večjo pogostost in intenzivnost skrajnih vremenskih pojavov, od orkanov in tajfunov do suš. Kar je sicer v popolnem nasprotju z meteorološko znanostjo, ki razume, da je ohlajanje tisto, ki povzroča pogostejše in intenzivnejše skrajne vremenske pojave, medtem ko jih ogrevanje blaži.

Ampak IPCC-jevo četrto poročilo (AR4) je jasno napovedalo vse večje vremenske skrajnosti!

Za zdaj jih je res samo napovedalo. A napovedi se niso uresničile. Število tropskih ciklonov, ki so dosegli kopno, je doseglo najvišjo vrednost leta 1970, od takrat se kaže upadanje. Število dni, ko so divjali tornadi, je doseglo svoj vrhunec v letih 1970–1974 in potem v letih 1989–1999, od takrat upada. Količina globalnih padavin ne kaže nobenega trenda, medtem ko intenzivnost padavin kaže rahlo upadanje od leta 1990. Zimske padavine od leta 1966 ne kažejo nobenega trenda, delež površine Zemlje v sušnih razmerah se je od leta 1982 dejansko nekoliko skrčil. Podobnih podatkov in grafikonov lahko najdemo še veliko. Kot se omenjene napovedi IPCC niso uresničevale niti v obdobju ogrevanja, se tudi ne uresničujejo v sedanjem obdobju stagnacije temperatur … in to kljub nadaljnji rasti človeških izpustov CO2. Kar je bilo prisiljeno priznati celo 5. poročilo IPCC, čeprav
seveda vztraja, da se bo to zgodilo v prihodnosti. Ampak nekaj vendarle narašča!

Kaj?

Kot ste prej sami opazili, narašča število medijskih poročil, ki »podnebnim spremembam« pripisujejo vse od nalivov do slabe letine zelja. Mediji so med drugim čisto resno poročali, da »podnebne spremembe« povzročajo pomanjkanje zelja na Irskem, na Filipinih silijo ženske v prostitucijo in zmanjšujejo število obrezanih moških v Afriki. In zato ni presenetljivo, da ima velika večina ljudi občutek, kot da je vreme ponorelo … Čeprav dejansko živimo v obdobju neobičajno pohlevnega podnebja.

Če je niso povzročili naši izpusti toplogrednih plinov, kaj je potem povzročilo otoplitev?

Podnebje je zelo zapleten sistem in najbrž še zdaleč ne poznamo vseh vplivov nanj. Tudi pri tem vprašanju naju najbrž pesti pomanjkanje prostora. Zato naj samo omenim, da se v ciklih na približno vsakih sto tisoč let temperatura na Zemlji spreminja zaradi razlik v osončenosti. Gre za tako imenovane Milankovićeve cikle, ki se ujemajo s cikli ledenih dob. Potem je tu nesporen vpliv visokoenergijskih delcev – tako imenovanega kozmičnega sevanja – ki obstreljujejo ozračje Zemlje iz vesolja. Najradikalnejše razlike v temperaturi podnebja povzroča gibanje našega osončja okoli galaktičnega jedra, pri čemer je nekaj časa v galaktičnih krakih, nekaj časa pa med njimi. Vir kozmičnega sevanja so namreč eksplodirajoče zvezde, ki so zvečine v galaktičnih krakih. Pomemben vpliv na naše podnebje pa imajo tudi sončne pege in seveda še marsikaj.

Gre pri propagiranju globalnega ogrevanja po vašem za dejansko zaroto? In kdo konkretno naj bi imel od vsega skupaj največ koristi?

Korist imajo seveda vsi, ki od tega zaslužijo, od »znanstvenikov«, ki proizvajajo alarmantne članke, do preprodajalcev fotovoltaičnih celic. Ampak nobena zarota ni potrebna. Če ponudite denar za določene rezultate, se bodo vedno našli taki, ki ga bodo vzeli in temu rekli znanstveno raziskovanje. To podkupovanje je začela britanska ministrska predsednica Margaret Thatcher.

Zakaj?

Ker je hotela sprivatizirati proizvodnjo in distribucijo električne energije ter spodbuditi graditev jedrskih central. A pri tem so ji bili v hudo napoto rudarji. V tistem času je namreč večina britanske proizvodnje električne energije temeljila na premogu. Thatcherjeva je več kot podeseterila sredstva za podnebne raziskave – seveda take, ki so dokazovale, da človeški izpusti CO2 vodijo v katastrofalno ogrevanje.

No, ampak ena sama železna lady najbrž ni dovolj, da vsej svetovni javnosti nasadi oslovska ušesa?

Seveda ne, saj je kmalu dobila izdatno pomoč. Za pridobivanje oblasti se politikom vedno splača strašiti ljudi. In »globalno ogrevanje« je bilo za to naravnost idealno orodje. Potem pa so tu seveda tudi sami okoljevarstveniki – oziroma »okoljevarstveniki«.

Zakaj navednice?

Poklicnih okoljevarstvenikov, ki črpajo (tipično državni) denar za »ozaveščanje javnosti«, ne gre jemati resno. Taki vedno napihujejo vse, kar jim viša vpliv v politiki in posledično financiranje. Veliko nam najbrž razodene podatek, da so samo tri okoljevarstvene organizacije v ZDA v letih 2012–2015 dobile vsaj za 2,81 milijarde dolarjev donacij. Gre za organizacije Nature First, WWF in Greenpeace USA, podatki pa so iz njihovih uradnih davčnih prijav.

Uf, to je res kar veliko denarja …

A je v resnici le češnja na torti. Samo državno financiranje ukrepov proti »podnebnim spremembam« v ZDA je v letih 1989–2009 stalo 79,069 milijarde ameriških dolarjev. Globalno financiranje ukrepov pa je v letu 2016 doseglo 1500 bilijonov dolarjev, kar preračunano pomeni približno 3,7 milijarde evrov na dan! Nasprotnike teze o antropogenem globalnem ogrevanju pogosto obtožujejo plačanstva in hlapčevanja velikim naftnim lobijem. A ob zgoraj navedenih številkah se moramo vprašati: če, kot pravi izrek, denar govori, kateri denar govori glasneje?

Pa dobro, ampak kaj pa tista gromozanska ledena plošča, ki se je nedavno odlomila od Antarktike? Saj je je vendar za dva Luksemburga!

(V odgovor mi je sogovornik poslal poskeniran star časopisni članek iz leta 1956, ki popisuje, kako se je tistega leta od Antarktike odlomilo kar nekaj velikanskih ledenih mas. Ena od njih da je bila tako velika kot ameriški zvezni državi Massachussets in Connecticut skupaj.)

Omenili ste mi, da se tej celotni temi zadnja leta nasploh vse bolj izogibate. Kako to?

Zato ker prehaja razprava o antropogenem globalnem ogrevanju vse bolj v politiko, najbolj očitno s pojavo Trumpa, ki je o tem tvital, čeprav večinoma narobe. Pri nas kot običajno sicer zaostajamo, a slej ko prej se bo to »zanikanje podnebnih sprememb« pojavilo tudi kot politični argument med našimi strankami. No, na tej točki pa bo debata dokončno zapustila področje znanosti! Namesto vprašanja, kaj je dejansko res, bo pomembno samo še vprašanje, katero stranko podpiraš. In v take zgodbe se jaz nočem mešati, še manj pa izpasti podpornik te ali one politične usmeritve.