Tisti trenutek, ko sva s prijateljem, ki je vozil avtomobil, ustavila avto, potem ko se je v prednje steklo zaletela ptica, je ptica izginila. Nisva našla ne mrtve ne žive, ostal je le njen odtis, tako da sva imela dokaz. Oba sva videla belo golobico.
15 let jih že ustvarja. Svetlobne portale.
Čeprav se je profesionalno ukvarjal z glasbo, toni, harmonijo (bil je tudi glasbeni urednik na radiu v Slovenj Gradcu) v svojem življenju ni znal prepoznati »napačnih« tonov. Pa se je življenje sesulo na prafaktorje, kot je rekel, in se po težkih preizkušanjih začelo na novo postavljati. Začel je slikati. Tako močno je začutil to potrebo, da je prijel čopič v roko in začel ustvarjati. Svetlobni portali, na neki način zdravilne slike, ki so zdaj sila priljubljene in se z njimi izražajo številni avtorji, so postale nekakšna njegova obsesija. Nikjer jih prej ni videl, se je pa nekaj hotelo izraziti skozenj in je privolil v to.
Še dolga pot je bila do tega, da si je dovolil verjeti, da je nekaj v tem. Veliko zrcaljenj in doživetij soljudi, ki so ob slikah doživljali vse vrste čustvenih stanj, je še šlo v njegovem življenju mimo njega, da je začel verjeti v svoje portale svetlobe in jih razstavil. 15 let že nastajajo in se širijo po vsem svetu.
Osebna izkušnja
Zadnjih nekaj let so Kolaričevi svetlobni portali na ogled tudi na Gornjem trgu v Ljubljani pod Ljubljanskim gradom. Tam smo našli tudi njihovega avtorja. Vstopili smo nepričakovano kot turisti, nihče nas ni k temu nagovoril.
Ustavila sem se pred zeleno-modro mandalo, meter krat meter veliko stvaritvijo. Pod njo sem postala žalostna, pa čeprav sem v atelje prišla izrazito dobre volje in sem se najprej začela nenadzorovano smejati, ko sem zagledala Božidarja. Do izkušnje s tisto sliko, ki me je spravila v žalost in prebudila bolečino v prsih. Pa mi je povedal nekaj, kar sem sicer že vedela, ampak on pa ni vedel. In to se mu dogaja iz dneva v dan: ve. Prebere. Povem mu, da imam v zadnjem času več takih izkušenj, da srečujem ljudi, ki imajo dostop do neizgovorjenih misli v sočloveku, ki s svojimi deli dvigajo zavest, ki se znajo uglasiti s sabo in z okoljem. In vsem je skupno, da znajo biti prisotni tukaj in zdaj, da imajo za sabo težko preizkušnjo, da so spregledali. Pred njimi ni mogoče ničesar skriti.
Novi začetek. Ne le za Slovenijo, tudi za Koleriča
Ko je pripovedoval, kako od trenutka po srečanju z golobico dojema resničnost, ni naletel na primerne odzive, zato je občutja zadržal v sebi. Sam s svojo eksplozijo občutij in poznejšim mirom je hodil korak za korakom proti nečemu, česar ni poznal. Vendar poti nazaj ni bilo več. Muzika je začela drugače zveneti, tokrat v slikah. Leta pozneje je odkril Eckarta Tolla in hvaležen je za njegove ubeseditve stanj, v katerih se je sam znašel. In za številne druge, ob katerih je potrpežljivo čakal, da se njegova resničnost na neki način udomači tudi na domačem teritoriju. Čakalo ga je dokaj veliko dela, ki pa se nikoli ne konča. Preizkušnje so vse večje, zorni kot pogleda na težavice pa se spreminja. Življenja brez bolečin ni. Spušča, odpušča in se vsak dan znova uči. Ve, da mu je v življenju vse, kar je želel na silo obdržati, razpadlo. »Ko se neha upor, se začne sodelovanje.«
Kako lahko pomaga drugim?
Vse skupaj je zelo preprosto. Vstopiš v prostor s slikami – kakšna te pritegne, kakšna ne. Slika nagovori in nastavi zrcalo. Nekaj se zgane. Zaceli. Nagovori. Nekateri kaj kupijo, drugi ne kupijo, tretjim naslika po naročilu.
Med ustvarjanjem slike za posameznika lahko pride do njegovega bistva. Lahko pa pomaga samo do tiste mere, do katere si je dovolil pomagati sebi.
Se čuti izbranega, ga vprašam, pa odgovori: »Boj se izbranih ...« Tiho ustvarja v svojem miru in se ne ukvarja s tem, ali je izbran ali ni.
Vsak dan je premagoval (in sprejemal) dvome, strahove, negotovost in v vsem tem je pravzaprav našel moč, odrivno desko ... »Vse to je lahko potencial, na katerega se lahko opreš, da te neha biti strah, da nehaš dvomiti, da nehaš biti negotov.« In barve pomagajo, da pridemo do občutka, da je popolno tako, kot je, da je vse na svojem mestu. »Slike učinkujejo na tisto, kar je pred umom. Z njihovo pomočjo se povežeš s tistim delom sebe, kar si. To je to, nič posebnega ni. Stvari so res preproste, a če jih kot take poveš, ljudje, ki so vajeni zapletenosti, ne dojamejo. Resnica je tu pred nami. Vsak trenutek. Za vsakogar.« Sicer pa tudi Kolerič ugotavlja, da konca izzivov v življenju ni.
Vdih in izdih
»Vedno te bo nekaj motilo, lahko pa spremeniš odnos do tega. To pa narediš tako, da se naučiš biti prisoten v sedanjosti. Ko se začneš prepuščati mletju scenarijev, ko se začne porajati tesnoba, že veš, da to ni prava pot. Zato takoj, ko se to poraja, vdihni, začuti svoje telo. Vdih in izdih. Tako preprosto, a tako pomaga. Ali znaš dihati?«
Pa sva dihala
Kolerič je sočuten. To je tisto, kar se prebudi, ko si zavesten, ko takole večkrat na dan vdihneš in izdihneš, ko si pozoren ne le nase, ampak na vse okoli, ko se zliješ. In potem ne moreš mimo klošarjev in drugih ljudi v stiski. »Življenje je dinamika in nam ves čas nekaj ponuja za našo rast, včasih pa prija, da malo zaspimo.«
Kolerič opaža razliko med življenjem in življenjskimi okoliščinami. Življenje samo je. Dež ni kriv, da smo slabe volje. Nič ni krivo, vse samo je. Samo naš že vnaprej pogojeni odziv na okoliščine nam lahko prinaša slabo voljo, toda vsak trenutek imamo priložnost, da to presežemo.
In ko začneš z življenjem sodelovati, ko se nehaš upirati, je vse tisto, kar ti daje, veselje. »Dokler sem se trudil, da bi kaj dosegel, sem se samo trudil. Ko sem se nehal truditi, ko sem sprejel naravni tok, se je zgodilo.« In je povedal tudi, kako je prenehal kadit, pa še marsikatere sodobne odvisnosti, ki jih nekritično počnemo, da bi zapolnili praznino, z gledanjem televizije, obrekovanjem in nesmiselnimi nakupi vred, se je rešil, ker je prišel k sebi domov.
