Še sam se čudi, kako je nor

Sašo Hribar povzroča pretrese

Sonja Grizila / Zarja
27. 8. 2017, 11.37
Deli članek:

Sašo Hribar je genij – to vemo že nekaj desetletij. Genialen je v imitiranju, o čemer smo se lahko prepričali tako na televiziji kot na radiu.

Mare Vavpotič
od leve proti desni: Iztok Kaljanac - Jež, Alen Firm, Andrej Maver, Sašo Hribar, Stane Črvič, Luka Abraht in Luka Nabergoj se bodo v zgodovino zapisali po novi izkušnji zvoka.

Čeprav ga iz medijev poznamo predvsem po raznih verbalnih domislicah, pa se Sašo rad posveča še številnim drugim področjem, saj rad raziskuje oziroma si izmišljuje nove stvari. »Imam cel kup idej. Odprtih imam 42 projektov, ki sem jih tudi zaščitil,« pravi in pojasni, da ideje dobiva, ko hodi do tri ure na dan. Zmeraj ima s seboj telefon, pa ne zato, a bi telefoniral.

Jaz sem nor

Tako kot ideje brez napovedi pridejo, lahko tudi hitro odidejo. Sašo zato na sprehod vedno vzame telefon – uporablja res stare aparate, saj potrebuje tako rekoč samo snemalnik – in posname zamisli. »Potem jih čez dan ali dva poslušam in se čudim, kako sem nor. (smeh) Včasih se mi zdi ideja tako neumna, da me je kar sram, da sem zapravljal čas za nekaj takega, kakšne pa so seveda dobre. Doma imam že več starih telefonov, polnih idej.«

Ideje niso vredne nič, dokler jih ne uresničiš

»Pred leti sem imel idejo o digitalnem pokopališču. Zamislil sem si svoj grob, ki bi imel spredaj avtomat za pijače. Namesto cvetja bi vrgel kovanec v avtomat in užival ob pivu na svojem grobu. To sem povedal na radiu, potem pa me je poklical Jos Zalokar in bil navdušen nad zamislijo. Šla sva v Studio Moderna k Sandiju Češku, vendar ga ni zanimalo. Letos sem videl, da so to razvili v Mariboru … Ne moti me, če mojo idejo razvije kdo drug. Na spletu imam tudi 12 novih športov, med njimi masterball, v katerem sem vse športe 1 na 1 združil v skupno igro – košarko, nogomet in rokomet. Pripravili smo promocijo v Stari Ljubljani, vendar ni bilo ljudi. Zato smo pripravili še novinarsko konferenco in šele tam ugotovili, da smo pozabili obvestiti novinarje. Igrali so Sandi Bečirovič, Sašo Udovič, Branka Mijatovič in Fabijanijeva, vendar ni bilo nobenega fotografa,« v smehu pove Sašo. Čeprav dobra ideja ni dobila podpore, se nič ne razburja: »Nekaj pač narediš dobro, v drugih stvareh pa ti tudi kaj zmanjka … Če ni realizacije, ti ideja nič ne pomaga. To je tako, kot da nihče ne bi odigral simfonije, ki jo je skladatelj napisal …«

Brez dobička, samo za zadovoljstvo

Na vprašanje, katera zamisel mu je prinesla največ profita, odgovori: »Prav nobena. Vse so mi prinesle izgubo, razen Radia Ga Ga, ki sem ga v tridesetih letih razvil v posel.« Ideje so torej njegov konjiček oziroma to, zaradi česar se veseli vsakega novega dne. To je opazno tudi pri raziskovanju nizkih frekvenc, saj je zelo nestrpno priganjal Andreja Mavra iz agencije GIG, kdaj bomo lahko šli preizkusit, kako se občuti zvok, ki ga ne slišiš. Po dobrem mesecu dogovarjanja smo se odpeljali v Novo Gorico, kjer imajo fantje iz Agencije GIG svoje skladišče. Tam so postavili zvočnike in nas posvarili, da je prav mogoče, da izkušnja ne bo čisti užitek. In dejansko so bili občutki, ko so nižali in višali frekvence, zelo raznovrstni. Zanimivo je bilo tudi, ko smo dali na ušesa zvočnike ob vrtenju klasične glasbe, saj je bilo doživetje zaradi nizkih frekvenc milo rečeno nenavadno.

Namesto rušenja raje pozitivna izkušnja

Z nizkimi frekvencami so se do zdaj ukvarjali znanstveniki, uporabljali pa so jih v vojski za rušenje. »V zabavne namene jih še niso raziskali. Razmišljajo le, kako bi porušili mostove ali stavbe, uničili možgansko skorjo … Jaz pa sem želel to implementirati v glasbo. Iskal sem nekoga, ki bi znal kaj pokazati in povedati, vendar sem naletel le na znanstvenike in teoretike. Na koncertu Lada Leskovarja pa sem srečal Andreja Mavra iz agencije Gig. Ker njegovo podjetje skrbi za ozvočenje prireditev, se je tudi sam s sodelavci že začel zanimati za nizke frekvence in prav zato so že imeli posebne zvočnike, ki so jih razvili v ta namen. Prvi v zgodovini smo zdaj začeli implementirati novo izkušnjo v glasbo!« je ponosen Sašo in verjame, da bomo odslej glasbo lahko čutili, ne le slišali.

»Verjetno bo prišla nova generacija mladih glasbenikov, ki bodo ustvarjali glasbo izključno po tem principu. Glasba, ko jo podkrepiš z občutenjem, deluje drugače. Dodali smo ji nov segment, kakršnega ni še nikjer na svetu. Od višjih zvokov greš lahko naprej le še na mikrovalovno pečico, za katero pa vemo, kako deluje. To nizko področje pa je še neraziskano in vesel sem, da sem našel ljudi, ki to poznajo in o tem razmišljajo. Želim si, da bi šel ta koncept po vsem svetu, saj je to zadnja meja zvoka, kajti niže od 0 Hz ne gre! Frekvence pod 100 Hz še niso bile namenjene v komercialne namene, zato je to zgodovinski trenutek,« je navdušen Sašo. Pravi, da bodo v ta sistem poskusili implementirati različne vrste glasbe – od narodno-zabavne pa do elektronike. »Pozneje se bodo verjetno našli glasbeniki, ki bodo profesionalno začeli ustvarjati tako glasbo in jo nadgradili tudi z drugimi toni. Skupaj razmišljamo o univerzalni predstavitvi, saj smo edini na svetu, ki bomo to imeli. Želimo pripraviti predstavitev sistema LoSE na prostem, saj v notranjih prostorih slišimo odboj od konstrukcije, česar ne bi smelo biti.«

Sašo je ugotovil, da so vsakodnevni sprehodi izvrstni za navdih, ki pa ni predvidljiv, tako da mu gredo včasih po glavi samo neumnosti, včasih se posveča svoji oddaji Radio Ga Ga, kdaj pa dobi genialen preblisk, kot je bil v povezavi z nizkimi frekvencami.