Mobilna verzija
19:39 21. september 2017

Vsi imamo pred seboj nekaj velikega

Alenka Sivka / Zarja
0

Nika Urbas Ambrožič, je s svojo pojavo v šovu Zvezde plešejo gledalce razdelila na pol: nekateri je »niso mogli videti«, pa so jo vseeno gledali, drugi pa so jo občudovali. No, in vsaj polovica prvih jo je proti koncu šova prav tako začela ceniti. Nika je res posebna, človeka ne pusti hladnega, njeni »nikizmi« pa bodo živeli naprej.

nika_urbas2

Njeni nikizmi bodo živeli večno. Foto: Pop Tv

Nika, najprej tole: ali so modni dodatki, tisti nenavadni uhani, ki ste jih v oddaji nosili s Katarino Venturini, vaši?

Verjamem, da me sprašujete po tistih prav posebnih uhanih v obliki ptic, kajne? Ti čudoviti uhani so znamke Olgafacesrok, ki nastaja pod taktirko Olge Košice in Roka Marinška.

Oddaja Zvezde plešejo je za vami – zakaj ste sprejeli ta izziv?

Izziv sem sprejela takoj, saj me je povabilo prevzelo in počutila sem se, kot bi mi nekdo odstrl okno v nov, razburljiv svet. V preteklosti sem si nabrala nekaj izkušenj z delom na televiziji in sem imela jasno predstavo o tem, kaj nastop v takem šovu pomeni. Bilo mi je v res velik užitek. Mislim, da obstaja en del mene, ki neodvisno od moje oblikovalske poti želi uveljaviti televizijsko podobo in se tako povezati z ljudmi. Jih navdihniti.

Tudi sami ste nekoč plesali …

Ko sem bila še osnovnošolka, smo se nekega večera s starši udeležili plesne predstave, v kateri je nastopala moja sestra. Zaplesali so lambado, ki je bila v tistih časih strašno priljubljena, to je mešanica salse, merenga in karimba. Po točki mi ples nikakor ni šel iz glave, in ko sva tam stali s sestro, sem ji pokazala, kako bi to zaplesala jaz. Učiteljica me je videla in pripomnila, da bi lahko tudi jaz postala plesalka; to mi je dalo misliti. Kmalu zatem sem dosegla, da so me starši vpisali v plesno šolo, in zame je bil to začetek čudovitega obdobja. Zavestno sem raziskovala lepoto telesa in gibanja. Lahko si  predstavljate, kako me je navdihoval svet plesnih oblek, pa ličil, ki so jih plesalke uporabljale za nastope. Bila sem popolnoma prevzeta, pa tudi kar resno ambiciozna. A nazadnje se mi s plesom ni izšlo. Poškodba me je prisilila, da sem treninge prekinila. Toda ples ostane s teboj. Še zdaj rada zaprem oči in si predstavljam, kako plešem, in to me sprošča.

Najprej so vas gledalci oddaje poslušali z odprtimi usti: nenavadne kombinacije, osupljiva domišljija. Od kod vam to?

Kar nerodno mi je, ko me takole hvalite! Sploh ne vem, kako naj vam odgovorim, saj sem vsak nastop preprosto pokomentirala tako, kot sem ga doživela. Besede so prišle kar same od sebe. Imam bujno domišljijo, ki je nujen pogoj za ustvarjanje, in navajena sem, da v zelo hitrem času sestavljam oblikovalske koncepte, ki temeljijo na zgodbah. To mi je verjetno že tako zlezlo pod kožo, da slikovito opisujem tudi brez posebnega naprezanja. Pri tem mi pomaga tudi ljubezen do branja, malo pa to, da sem zgovorna. Rada govorim, pa tudi veliko sprašujem. Z besedami se znam igrati.

Z besednimi bravurami vam je uspelo prekositi celo Lada Bizovičarja, ki je verbalno skoraj nepremagljiv. Nekateri so si upali pripomniti, da Lado ponavlja za vami, nezaslišano!

O, čakajte malo, Lado ne ponavlja za nikomer. Lado je edinstven in mu za svojo enkratnost ni treba slediti prav nikomur. Mislim, da sva oba posebna na svoj način. Jaz ga občudujem. Veste, kako vznemirljivo je bilo med šovom sedeti poleg njega? Ni minila nedelja, da se ne bi med oddajo do solz nasmejala. Pa saj veste, edini tekmovalci so bili plesalci, drugi pa smo le sodelovali.

Vaš mož je novinar Matjaž Ambrožič. Je on prišel v London za vami ali nasprotno?

Matjaž je prišel za menoj. V London sem se odselila takoj, ko sem dobila prosto mesto na fakulteti. Že pred tem sva živela skupaj in sva si rekla, da se bo že nekako izšlo in prej ali slej bova Londončana oba. Prvo leto sem v Londonu živela sama. Razdaljo sva premagovala z dopisovanjem. V staromodnem slogu sva si pisala pisma, kar se nama je zdelo nadvse romantično in lepo. Še zdaj jih hranim. Po letu dni pa je Matjaž dobil ponujeno mesto dopisnika in se preselil k meni.

Kakšno je vajino življenje v Londonu?

Življenje v prestolnici, kot je London, je prepolno zanimivih zgodb in neverjetnih ljudi. Uspelo nama je si ustvariti svoj zen, in to ravno v Londonu, kar je za tiste, ki ga poznajo kot turisti, lahko precej nenavadno. Marsikdo namreč misli, da te London kar požre s svojo ostro dinamiko. V resnici se šele ob takem vprašanju zavem, kako kul je biti Londončanka.

Imate svoje stanovanje, ga najemate? Je drago?

Stanovanje najemava, in ker živiva v zelo modernem stanovanjskem poslopju, plačujeva tudi temu primerno najemnino. O konkretnih stroških nima smisla razpravljati, London je pač London. To je najdražje mesto v Evropi, kar samodejno pomeni, da življenje ni najbolj poceni.

Oblačite se ekstravagantno, posebno, a zadržano. Upoštevate modne smernice ali nosite svojo modo?

Posebna že, ekstravagantna pa prav gotovo nisem. Ekstravagantna je na primer Lady Gaga. Sem podjetnica in kreativna vodja in oblačim se temu primerno. Najraje nosim oblačila svoje znamke Marija Moderna, vsekakor pa mi je v posebno veselje, da jih kombiniram z drugimi znamkami in jim dodam širino. Kar se tiče smernic, pa verjamem, da nam te do neke mere zlezejo pod kožo in jim nehote sledimo. Moj stil je sicer zasnovan tako, da zajema brezčasne kose, in že vrsto let sem pri ustvarjanju lastne podobe zvesta svoji estetiki.

Se potem izživljate z modnimi dodatki?

Ne prav posebno. Morda tako menim, ker živim v Londonu in vem, kaj pomeni, ko se kdo res izživlja z modnimi dodatki. Nekaj duška si sicer že dam, a ne pretiravam. Prisegam na barve, zato je tudi moj nakit slikovit. Pri čevljih sem klasik in se najbolje počutim v elegantnih salonarjih z ozko visoko peto. Torbice so večinoma moji lastni dizajni in nekatere med njimi so nadvse konceptualno zasnovane. Zadnje čase pa se navdušujem nad rutami, ki jih rada nosim klasično zavezane pod brado, kot so to počele ženske v petdesetih in šestdesetih letih. Tako se spominjam tudi svoje stare mame, ki je bila vedno zelo šik.

Kaj radi počnete v življenju, ko opravite najnujnejše?

Najraje pustim, da me misli odnesejo v drugačen svet. Rada sanjarim, pa kaj dobrega skuham in preberem knjigo. Rada sem v tišini, po drugi strani pa mi zelo prija dolga vožnja s kakšno fino elektronsko glasbo. V tem primeru sem veliko raje na sopotnikovem sedežu, v moževi družbi. Dolge vožnje v neznano so za naju kot nekakšen obred. Ena od stvari, ki jih nikdar nimam dovolj, je tudi obiskovanje luksuznih hotelov. Prav pred dnevi sva bila na oddihu v blejskem Grand hotelu Toplice z namenom, da se spočijem po finalni oddaji Zvezde plešejo. Bled me je popolnoma očaral s svojo ekskluzivno lepoto. Gorenjska me res vselej navdahne.

Imate seznam želja, kaj vse bi radi še »odkljukali« v življenju?

Ne verjamem, da je smiselno stremeti k temu, da moramo nujno doživeti to in ono. Kar nam je namenjeno, nas že najde. S tem ne trdim, da se nima smisla truditi. Nikakor, ves čas moramo stremeti navzgor in skušati osvojiti svoje vrhove. Ampak ta vzpon si predstavljam bolj na ponotranjen način. Mislim, da imamo vsi pred seboj nekaj velikega. Tu smo, da prerastemo samega sebe in dozorimo. Zato se rada prepuščam. V življenju se mi je že ničkolikokrat zgodilo, da sem grenko izkušnjo pozneje razumela pozitivno in bila zanjo hvaležna. Še več, dostikrat me prešine, kako veliko sem se naučila iz kakšnega skoraj neznatnega dogodka. Zato takega seznama nimam. Kako bi vendar znala vedeti, kaj je tisto, kar mi bo v življenju res koristilo? To vé vesolje.

Vaš prispevek