Nekoč je na taboriščnikih izvajal medicinske poskuse, danes je učni pripomoček.
Profimedia
Identifikacija Mengelejevih ostankov leta 1985 je pomenila konec iskalnih odprav vlad ZDA, Zahodne Nemčije in Izraela, ki so lovile zloglasnega nacističnega zdravnika.
Ostanki Josefa Mengeleja, ki je leta 1979 umrl v izgnanstvu v Braziliji, kamor je pobegnil po drugi svetovni vojni, so končali na Univerzi v Sao Paulu.
Profimedia
Josef Mengele je deloval v koncentracijskem taborišču Auschwitz.
Ideja je zrasla na zelniku patologa Daniela Romera Munoza – enega od raziskovalcev, ki so identificirali Mengelejevo okostje, ko je bilo leta 1985 izkopano, in predavatelja na omenjeni univerzi. »Kosti nam bodo prišle prav pri učenju, kako preučiti posameznikove ostanke in dognanja povezati z informacijami in dokumenti v zvezi s to osebo,« je dejal.
Samevalo več kot 30 let
Identifikacija Mengelejevih ostankov leta 1985 je pomenila konec iskalnih odprav vlad ZDA, Zahodne Nemčije in Izraela, ki so lovile zloglasnega nacističnega zdravnika. Analiza DNK sedem let pozneje je naredila konec vsakršnemu dvomu. Mengelejevo truplo je več kot 30 let samevalo v Sao Paulu, potem ko se mu je njegova družina odpovedala. Dokler se Munozu ni utrnila ideja, da bi lahko ostanke človeka, imenovanega 'angel smrti', uporabili kot učni pripomoček.
Medenica, ličnica in čeljust
Njegovi ostanki so za preiskavo godni ne le zaradi zgodovine nacističnega zdravnika, temveč zaradi forenzičnih sledi vojaškega udejstvovanja in zdravstvenih tegob, ki so ga pestile v izgnanstvu. Tako so raziskovalci ugotovili, da je utrpel zlom medenice. Kot se je izkazalo, je šlo za posledico motoristične nesreče, ki se mu je zgodila v Auschwitzu. V njegovi levi ličnici so odkrili manjšo luknjo, zapuščino trdovratnega vnetja sinusov, ki je raziskovalcem prišla zelo prav pri identifikaciji. In če so študentje še posebej pozorni, lahko na lobanji opazijo sledove sledi zobnih abscesov, ki si jih je Mengele, ko se je skrival, zdravil kar z britvijo.
Profimedia
