Osuplost nad dejstvom, da je med na videz tako usklajenima zakoncema počilo, je velikanska iz več razlogov. Ko sta namreč pred komaj dvema letoma praznovala zlato obletnico poroke, so njuni gostje v en glas razneženo ugotovili, da sta si Milan in Štefka usojena, in jima napovedali, da bosta skupaj zagotovo do konca življenja, če ne še dlje.
Drugi razlog za začudenje je bolj tehnične narave: kot predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije je bil Kučan več v Beogradu kot v Ljubljani, pozneje, kot predsednik Slovenije, pa je imel za družino še manj časa. Da bi se soproga Štefka kdaj pritožila nad dejstvom, da je sama za vzgojo hčerk Špele in Ane? Nikoli in nikdar.
In še tretji razlog, ki je pri uspešnih in šarmantnih moških, kot je Milan, klasika, a zakona ni zamajal: pripisovanje ljubezenskih afer. Temu lahko dodamo tudi dejstvo, da Štefka nikoli ni bila ljubosumna niti na Milanovega najboljšega prijatelja Gezo, ki je ob njem na več slikah kot ona, a realnost je pač ubrala svoja pota. Iz krogov blizu zakoncev Kučan je namreč pricurljala informacija, da ima Štefka edino še eno dilemo: naj po ločitvi ohrani priimek Kučan ali naj vzame nazaj dekliškega Krpač.
