Mobilna verzija
14:26 11. december 2017

Življenje mu pestri "Makedonka" Jovanka

Teja Pelko
0

Raper, tajski boksar in trener ter aktivist Mirko Vorkapić se je odločil za zelo plemenito potezo.

Mirko Vorkapić in Jovanka

Vorkapić Jovanki namenja velik del svojega prostega časa. Ker ima tega zelo malo, zanj večinoma skrbi Irina, ki je po njegovih besedah tudi najbolj zaslužna za to, da Jovanka postaja super pes. Foto: osebni arhiv

Streho nad glavo je ponudil najboljšemu človekovemu prijatelju, s tem pa mu tudi zelo polepšal življenje. 

Mirko je imel v otroštvu poleg psov še hrčka in papigo, če bi bil brez omejitev, pa bi imel tigra in orla. 

»Psičko so našli pretepeno, zapuščeno in v res slabem stanju na ulicah Skopja. Aktivisti so jo prepeljali v pasji penzion v Nišu, kjer je zanjo skrbel gospod Saša, ki sodeluje s slovenskim zavodom Pit. V Pitu so nato organizirali akcijo iskanja novega lastnika. Moja punca si je že nekaj časa zelo želela psa in ob pogledu na fotografije psičke sem klonil. Nasploh imam rad večje pse in Irini me tokrat ni bilo težko prepričati,« nam je pot do novega člana družine opisal Mirko. Po njej pa jo je tudi poimenoval. »Izbral sem ji ime Jovanka, zato ker je prišla iz Makedonije do Slovenije, od Vardarja do Triglava, od južne do severne republike nekdanje države. Žensko ime, ki pooseblja ta stik, pa je verjetno Jovanka. Jovano Jovanke je tudi stara makedonska ljudska pesem, na katero sem se spomnil ob izbiranju imena,« je povedal Vorkapić.

Zaradi njene preteklosti je imel na začetku Mirko zelo veliko dela. »Pretepanja so v njen spomin zasidrala nekatere travme in Jovanka se zna ustrašiti in reagirati ob nepredvidljivih situacijah. Nikakor ni agresivna, zna pa zalajati na koga, če se počuti ogroženo. Je pa tega vse manj. Mislim, da je v treh mesecih ogromno napredovala in se sprostila. Če so bile kakšne težave zunaj, je doma povsem druga slika. Želi se crkljati, ne uničuje pohištva in pridno počaka, tudi če mora kdaj za kakšno uro ostati sama,« nam je razkril Mirko in dodal, da je do zdaj med štirimi stenami vse minilo brez kakšnih večjih ekscesov. »Enkrat, mislim, da prvi teden, se je podelala na preprogo. To je vse,« je Jovanko pohvalil Vorkapić.

Jovanka – psička Mirka Vorkapića

Mirko poudarja, da pes ni samo prijetna in ljubeča kosmata kepica, ampak tudi velika odgovornost. Foto: osebni arhiv

Mirko ima sicer z najboljšimi človekovimi prijatelji zelo raznolike izkušnje. »Imel sem dva psa. Pri štirih ali petih letih smo kupili dobermana. Ime mu je bilo Aro. Kasneje smo izvedeli, da je kot mladiček živel v precej slabih razmerah, kar nam pasjerejec ni povedal. Ker je bil to naš prvi pes, smo se verjetno tudi lovili z vzgojo in najbrž storili nekaj napak. Nekega dne, ko sem ga božal, me je ugriznil. Oče ga je sklenil oddati človeku, ki je imel pred hišo več prostora kot mi v bloku. Starši so poskrbeli, da nisem razvil fobije pred psi. Kmalu zatem smo v Zagrebu kupili rotvajlerko z imenom Nera. Ta psica je bila nekaj tako posebnega, da je še dandanes ne morem pozabiti. Moj mlajši brat je shodil tako, da se je opiral ob njo, na ukaz je bila sposobna oditi v trgovino s 100 tolarji v gobcu, skočiti na pult, vzeti vrečko kruha in se vrniti domov. Če vprašate sosede, vam bodo potrdili zgodbe. Cela ulica je še danes ni pozabila,« se spominja Mirko.

Vaš prispevek