Komičarka

Martina Ipša spregovorila o dogajanju v zakulisju

Teja Pelko
24. 10. 2017, 21.04
Deli članek:

Martina je ena od komičark, ki je orala ledino standupa pri nas.

Mediaspeed
Rdeča irokeza je postala njen zaščitni znak. Zaradi nje so jo v Sloveniji kar dolgo gledali, kot da je psihopat. Za njo pa so se zaradi tega obračali celo na letališču v Švici.

V 12 letih nastopanja se ji je nabralo veliko dogodivščin, nas pa je zanimalo predvsem, kaj se dogaja izza odra.

Kaj se dogaja v zaodrju pred nastopom in po njem?

Odvisno od nastopa, a po navadi nič zelo razburljivega. Ko nas je več komikov v zaodrju pred velikim nastopom, ljudje mislijo, da norimo in je razvrat, ampak smo vsi tako osredotočeni na svoje delo, da je presenetljivo veliko tišine in hoje v krog, medtem ko ponavljamo tekst.

Mediaspeed
Martina je letos poleti po 11 letih zveze svoji Janji dahnila večni da.

Koliko je metanja polen pod noge?

Verjetno isto kot kjerkoli drugje. Je pa res, da med najboljšimi tega ni, saj vedo, da je to izguba časa, in če nekdo nazaduje, nisi ti nič boljši. Še vedno si tam, kjer si bil prej. Zato polena ne delujejo, ampak samo trdo delo, zato lahko kot motivacijo izkoristiš uspeh koga drugega.

Iz tujine poznamo seznam zahtev, kaj vse mora biti v zaodrju za dotično zvezdo. Kaj je na tvojem spisku?

Hahaha, sem zelo skromna, kar se tega tiče. Verjetno zato, ker nisem zvezda. (smeh) V garderobi si želim nekaj vode, in če je nastop kje dlje, še kaj za prigrizniti po nastopu, ker neposredno pred nastopom ne jem. Pravkar sem ugotovila, da potrebujem tri nastope na dan, pa bi bila suha. (smeh)

Kje so najbolj in kje najmanj radodarni?

Ni nekega pravila. Je pa res, da imajo včasih v kakšnem manjšem kraju željo mene čim bolj nahraniti, kar zelo cenim. (smeh) Ponekod se tako izjemno potrudijo, da pripravijo toliko hrane, da bi lahko še vse v dvorani nahranili.

Martina se je odločila svoje 12-letne izkušnje z nastopov deliti tudi s širšo javnostjo, in sicer prek predstave Šovbiznis, v katero je vključila svoje najbolj priljubljene šale, dodala pa jim je tudi nove, še nikoli izvedene.

Si imela kdaj zaodrje tudi v kakšnem nenavadnem prostoru?

Nekajkrat sem imela zaodrje v učilnici. Priznam, da mi je bilo prav nenavadno biti v učilnici po dolgem času. Zdelo se mi je, da delam nekaj narobe in da bi si morala dati ukor. Pa bolj na začetku kariere, ko je bilo zaodrje skladišče za pijačo, kjer si sedel med zaboji piva. Glede na to, da sem iz Štajerske, mi je bil seveda razgled všeč, ni pa bilo nujno najbolj udobno.

Si bila kdaj deležna tudi kakšnih zelo bizarnih zahtev organizatorjev?

Ne toliko bizarnih zahtev kot omejitve glede tega, o čem lahko govorim in o čem ne. Pri enem nastopu sem dobila tako dolg seznam, o čem vse ne smem govoriti, da bi mi tem, o katerih smem govoriti, glede na nastop, kakršnega imam, ostalo zelo malo. So pa za nastop hoteli ravno mene. Prosila sem jih, naj mi zaupajo, govorila sem o vsem in so bili zadovoljni. Niso teme tiste, ki lahko koga užalijo, ampak to, na kakšen način se jih lotiš.

Na kom najprej preizkusiš svoje šale?

Na sebi. Občutek mora biti pravi, ker če meni ne vzbudi tistega pravega občutka in želje, da bi o tem govorila, nima smisla. Ko se vse nekako poveže in ob misli na neki del ali temo dobim še mravljinčke po telesu, pa je to to. Vem, zelo znanstvena metoda. (smeh)