Kraljica babica

Kako je Hilda Premik prišla med zvezde

Katja Božič/Zarja
23. 9. 2017, 14.15
Deli članek:

Čeprav ima mlada fotografinja Urša Premik iz Celja za sabo že nekaj fotografske kilometrine, so jo pred kratkim naravnost izstrelile v ospredje na italijanski spletni strani revije Vogue objavljene fotografije njene babice, ki ji je Urša s fotografskim aparatom kar štiri leta sledila na vsakem koraku.

Urša Premik
Naslovna fotografija našega članka je ena zadnjih, še nikjer objavljenih, in je bila posneta posebej za Zarjo.

Danes je triinosemdesetletna gospa Hilda v svojem okolju prava zvezda. Še ko smo sedeli na vrtu njihovega doma in se pogovarjali, so se ljudje ustavljali in jima čestitali.

V italijanskem Voguu so bili nad fotografijami Urše Premik navdušeni in so objavili prav vse, ki jim jih je poslala na njihovo preprosto spletno platformo. Hilda premik pa je tako čez noč postala zvezda.

Babica Hilda ni mogla skriti, da ji je tovrstna pozornost všeč. »Na banki, pa v trgovini jo prepoznavajo in ji čestitajo,« pove Urša. »Ja, rečejo, gospa Premik, tako ste fini in tako je lepo brati o vas,« doda s prikritim ponosom še babica in si prižge cigareto. Njena vnukinja se malce namrdne in z roko odžene oblak dima izpred svojega obraza. Toda to je gesta, ki sta je že vajeni, in v resnici Urške dim niti ne moti tako zelo. Ne nazadnje je prav fotografija babice s cigareto v roki ena njenih najbolj prepoznavnih.

Babica nam razloži, da je bil tudi njen mož, Urškin dedek (ki ga vnukinja žal ni poznala), fotograf. Eden prvih tam okoli. Fotografiranje je bilo torej Urši položeno že v zibelko, saj je že kot otrok skakala naokrog s fotoaparatom in slikala čisto vse, kar se je znašlo pred njo. Fotografiranje pa jo je včasih tudi reševalo iz zagat. »Spomnim se, kako mi je bilo slabo, ko sva z mami potovali v Benetke. V trenutku, ko mi je v roke potisnila fotoaparat in sem začela fotografirati, me je slabost minila.« Svojo prvo poroko je fotografirala v devetem razredu. Njena strast do fotografiranja pa se je v srednji šoli in med študijem fotografije samo še krepila. Z vsakim dnem je večja, čeprav je danes to njen poklic. »Vsakega novega projekta se tako razveselim kot včasih, ko je bilo fotografiranje še moj konjiček,« se smeji z žarom v očeh. Nič čudnega, da se rada opiše kot deloholičarka, ki zelo težko preživi brez fotografije. »Nekdo se izraža s pisanjem, jaz pa s fotografijami. Od nekdaj sem najraje slikala ljudi. Seveda opazim tudi naravo, prelepe razglede, ampak vedno zgolj v povezavi s kuliso, kamor bi lahko umestila osebo, ki jo fotografiram.«

Andrej Križ
Če delaš nekaj, kar ti je resnično všeč, in ustvarjaš s srcem, boš prej ali slej izstopal s svojim delom.

Poslovno sodelovanje z babico

Tako je »poslovno sodelovanje« pred štirimi leti sklenila tudi s svojo babico Hildo. Spodbudil jo je profesor na fakulteti, ki je študentom razložil, da je precej preprosto obiskati eksotične države, fotografirati zanimive ljudi in narediti dobre posnetke. Večji izziv pa je narediti dobro fotografijo v domačem okolju, kjer si vsega vajen in ti je vse samoumevno. V tistem času je veliko fotografirala modne dogodke, čeprav je vedno govorila, da tega ne bo počela, ker se ji zdi vse zlagano. »Pa me je vseeno potegnilo, ker tudi tam lahko v fotografijo ujamem značaj ljudi.« Ker pa je v današnjem svetu tako pomembno biti popoln – če štrliš iz okvirjev, si že kar malo čuden – ji je bilo fotografiranje babice pravo olajšanje.

»Med delom sem zelo eksplozivna, nenehno skačem naokoli, zato je bilo delo z babico zame tudi neke vrste terapija, oddih od vseh drugih projektov.« Vsepovsod ji je bila za petami. »Sledila sem ji v trgovino, na stranišče, v kopalnico, pri igranju biljarda, v kuhinji,« se nasmehne. Babica pa nam zaupa, da je bila na začetku ves čas na preži: »Sem se ji umaknila, pa se je vedno od nekod pojavila. Zdaj se zaklenem v kopalnico, pa še tam trka na moja vrata,« se smeji gospa Hilda. Včasih jo je Urša zbudila tudi ob petih zjutraj, da sta na polju lovili najlepše trenutke. »Temu sem se povsem prepustila in resnično delala s srcem. Redko imamo priložnost fotografirati tako iskrene ljudi, kot so starostniki. Potrebujejo pozornost, po drugi strani pa pri njih ni več pretvarjanja. Meni so lepi. Gube so mi denimo noro lepe.«

Fotografiranje je sčasoma postalo njun ritual, babica pa je postala že prava profesionalka. Čeprav sta bili že od nekdaj zelo povezani in sta si vse povedali, je njuno skupno delo to vez še okrepilo. »O njej sem izvedela marsikaj novega. Dostikrat greva skupaj na pijačo, pa na pico. Ker ni podaljšala vozniškega izpita, sem ob koncu tedna tudi njena šoferka, greva na banko, pa v trgovino, peljem jo k prijateljicam. Včasih sva veliko igrali biljard, zdaj pa po kosilu odigrava deset, dvanajst iger s kartami. Se kar razjezi, če jo premagam,« pomežikne babici. »Pred nekaj leti sem ji kupila mobilni telefon, da bi jo lažje priklicala. Pa je nekje prebrala, da mobilni telefoni sevajo, in zdaj aparat sameva na polički. Sicer pa je izredno družabna. Na odprtju moje razstave je bila glavna zvezda in je vztrajala do polnoči.« »'Prava kraljica ste,' so mi dejali. Gospe so me objemale, pa sploh nobene nisem poznala,« je bila ponosna gospa Hilda. Slike so bile ogromne in na vseh si je zrla v obraz. »Zdelo se mi je, kot da to nisem jaz.« Še posebno ker je bila na nekaterih fotografijah naličena, in to prvič v življenju! Ker se je sčasoma nabralo toliko fotografij, je Urša namreč v Celju priredila fotografsko razstavo v okviru festivala Celje Fokus. »Ogromno ljudi jo je obiskalo.« Potem pa so jo ponovili še v Grižah, kjer je Uršina babica doma.

Andrej Križ
Urša in babica v akciji.

Srečna, ker dela, kar jo veseli

Mlada fotografinja je pri svojem delu zelo zahtevna, kritična, želi si nenehno napredovati in se izboljševati. »Pomembno je poslušati kritike, da lahko rasteš,« je odločna. Čeprav je nenasitna, ko fotografira babico, pa hitro dobi od nje, kar si je zamaislila. »Pazim, kako jo predstavim. Kot umetnica in njena vnukinja moram vedeti, kaj je zdrava mera, da človeku ne uničiš dostojanstva, ampak ga celo malce povečaš. Nikoli ne bi na posnetkih degradirala človeka, zato fotografije vsakomur pokažem. Srečna sem, da lahko delam, kar me veseli, fotografiranje je postalo moje življenje. Ne predstavljam si, da bi bila v prostem času s super osebo in je ne bi fotografirala.« Nič čudnega, da ima ogromno dela, kar nas pri njeni mladosti začudi. »Če ustvarjaš, kar ti je res všeč, in delaš s srcem, te bodo prej ali slej opazili,« je prepričana. Najbolj uživa v portretiranju ljudi, domača je v modnem svetu, vidimo jo lahko v zakulisju različnih dogodkov, vmes pa ustvarja še svoje projekte. Zamisli ima ogromno. »Trenutno so mi izziv igralci, zdi se mi, da ti lahko ogromno dajo. Najprej sem fotografirala Klemna Janežiča. Kako se je ta človek odprl v eni sami uri, kaj je dal iz sebe, vau! On me je pravzaprav spodbudil za zadnji projekt!« Pri ljudeh jo najbolj navdušita značaj, ki ga pokažejo pred njenim objektivom, in pa energija, ki jo oddajajo. Z babico pa že načrtujeta naslednjo serijo fotografij!