Zarja

Kitajci kupujejo Evropo

Jelka Sežun
4. 4. 2015, 20.24
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.56
Deli članek:

Kitajsko državno podjetje ChemChina kupuje italijanski Pirelli, petega najpomembnejšega izdelovalca gum na svetu, ki izdeluje tudi obutev za dirkalnike formule ena, smo izvedeli pred dnevi. Bodo zdaj na slovitem Pirellijevem koledarju moškim burile domišljijo kitajske lepotice?

Reuters
Kitajci niso samo kupci, izkušnje z Balkana kažejo, da v srednji in vzhodni Evropi raje kot investicijo ponudijo posojila po nižjih obrestnih merah. Tako Črnogorcem pomagajo pri gradnji avtocestnega odseka, Bosancem pri gradnji bloka termoelektrarne, Srbom pri gradnji mostu.

Pirelli (pri 7,1 milijarde evrov super ugoden nakup) je samo še eden v kitajski nakupovalni košarici, kjer so že francoski vinogradi, švedski in francoski avtomobili, grško pristanišče, italijansko in portugalsko električno omrežje, madžarska kemična tovarna in kopica drugih evropskih podjetij. Pred nekaj meseci je bila kitajska gospodarska delegacija na obisku tudi v Sloveniji. Nas bodo kupili Kitajci? Naj si gremo kar takoj kupit jedilne paličice? Ne, zdi se, da ne. Glede usode koledarja pa nismo povsem prepričani.

Italijanski ministrski predsednik Matteo Renzi je o prodaji Pirellija »netipično molčeč«, so poročali mediji. Oglasila se je samo sindikalistka Susanna Camusso in vzdihnila: »Prodaja dragocenega dela našega industrijskega sistema tujemu lastniku sama po sebi ne bi bila zelo dramatična, če bi se bil italijanski kapitalizem sposoben spopasti z mednarodno konkurenco in če bi vlada sploh imela industrijsko politiko.« Usoda italijanskih delovnih mest je – enako kot pri Pirellijevem koledarju – zelo negotova. A verjetno ima koledar boljše možnosti, da se obdrži.

Prodaja bo koristila obema stranema, poudarjajo drugi. Pirelli bo izboljšal svoj položaj na azijskem trgu, Kitajci pa bodo tako prišli do vrhunske tehnologije, s katero bodo njihove tovarne lahko proizvajale cenejše gume.

Evropo ugodno prodam

Kako jim to uspeva?
»Kitajska kopiči ogromne zaloge gotovine, ker delavci v državnih podjetjih delajo za nizke plače – čeprav te zdaj rastejo – in ker skoraj vsi sestavni deli zahodnjaških potrošniških izdelkov nastanejo v kitajskih tovarnah. To je povzročilo selitev delovnih mest iz ZDA in Evrope na Kitajsko in v sosednje države, pa tudi premik finančnih sredstev na Kitajsko, ki ima nadzor nad svojo valuto. Ta denar Kitajska investira v tujini – deloma preko lokalnih milijarderjev, ki so si nakopičili premoženje pod nadzorom lokalnih partijskih in vojaških veljakov, deloma pa preko državnih podjetij. To recikliranje denarja daje Kitajcem več nadzora nad podjetji na Zahodu, vključno s tem, kako nabavljajo sestavine in kako prodajajo svoje izdelke, Kitajski pa omogoča tudi dostop do intelektualnih pravic.« (Forbes)

Kitajce v Evropi najbolj zanimajo uveljavljene trgovske znamke, pa energija in transport. Že pred leti so pokupili veliko francoskih vinogradov (edina konkurenca so jim ruski kupci, kajti domači francoski nimajo dovolj denarja), pa verigo letovišč Club Med, verigo restavracij Pizza Express, francosko modno hišo Sonya Rykiel, portugalsko zavarovalnico, švedski Volvo, imajo tudi delež v Peugeot-Citroënu, celo Nemci niso varni – njihov Putzmeister, ki proizvaja tehnologijo za betonske gradnje, je kitajski. Železna Angela Merkel je bila ob obisku kitajske gospodarske delegacije mehka kot žaltavo maslo. »Evropske dežele v bistvu del svoje dediščine dajejo na razpolago hobotnici, kitajski vladi, da lahko širi svoj globalni vpliv,« z dvignjenim prstom svari spletna stran Bloomberg. »Ta hip se kitajske investicije sicer dozdevajo kot denar, ki je padel z neba, a se kaj lahko spremenijo v trojanskega konja, ki bo prinesel kitajsko politiko in vrednote v sámo srce Evrope.«

Kitajci so solastniki pristanišč v Neaplju, Genovi in Atenah, portugalskega in italijanskega električnega omrežja, pa številnih letališč.  Zanima jih tudi (so)lastništvo evropskih cest. »Vsekakor je zanesljivo, da bomo v prihodnjih letih priča večjemu kitajskemu gospodarskemu in torej tudi političnemu vplivu,« so prepričani pri Wall Street Journal. Pri Deutsche Bank ocenjujejo, da je vrednost kitajskih investicij v Evropi s 6,1 milijarde evrov leta 2010 narasla na 27 milijard evrov leta 2014. Največji kitajski investitorji v Evropi so državna podjetja. Kitajski vložki v Evropi so v zadnjem času krepko prehiteli njihove investicije v ZDA. Po hudi gospodarski krizi je Evropa postala precej ponižnejša. Ne samo da kitajskemu lastništvu ne ugovarja, marsikje ga sprejmejo z odprtimi rokami. Eden od razlogov je tudi ta, da Kitajci praviloma niso vtikljivi lastniki, temveč so diskretni, skoraj nevidni.

Pri nas jemo z vilicami

Primer podjetja, ki pod kitajskim lastnikom diha s polnimi pljuči, je (nekoč) švedski Volvo, ki ga je ameriški Ford, da bi si rešil kožo in preostanek podjetja, leta 2010 prodal Kitajcem. Kljub strahovom, da bo Volvo hitro izpuhtel na Kitajsko, je vse ostalo na Švedskem (in deloma v Belgiji), tako proizvodnja kot razvojni oddelek. Niti enega delovnega mesta ni odpihnilo na Kitajsko. Švedski direktor med vrsticami namiguje, da imajo pod Kitajci več svobode kot prej pod Fordom. »Dali so nam vlogo samostojnega podjetja. Nismo podružnica, ki samo uresničuje ukaze iz centrale.«

Reuters

Pri (nekoč nemškem, zdaj kitajskem) Putzmeistru je v matični tovarni v Aichtalu en sam kitajski menedžer in pet praktikantov. »Še vedno jemo z nožem in vilicami,« se z nasmehom pohvali njihov direktor kadrovske službe. In če razmišljate, da bi vrnili udarec in investirali na Kitajskem, no, ni tako preprosto. Kitajci so zelo zaščitniški in tujim podjetjem, ki se hočejo udomačiti na Kitajskem, na pot postavijo mnogo ovir. »Evropa potrebuje enotne smernice za poslovanje s tujimi investitorji, postaviti mora jasna pravila, kaj je dovoljeno, kateri investitorji so dobrodošli in kateri ne,« mračno grmi Bloomberg.

Več vode za slovensko-kitajska drevesa

Novembra lani je v Slovenijo – na kitajsko pobudo – prišel podpredsednik kitajske vlade Vang Jang in s seboj pripeljal 150 gospodarstvenikov. Krike ob kolektivnem orgazmu slovenskih politikov in gospodarstvenikov je bilo slišati še nekaj tednov za tem. Saj ne, da s Kitajsko nismo že prej poslovali, tja med drugim izvažamo mineralno vodo, hmelj in vino, pa izdelke visokotehnoloških podjetij. Kitajska je tudi najpomembnejša slovenska partnerica v Aziji. Narašča obisk kitajskih turistov v Sloveniji. Ampak izvoz je eno, kitajska vlaganja v Sloveniji pa nekaj čisto drugega. Prva večja kitajska naložba pri nas je v TAM Durabus.

Kitajci so – med drugim – pokazali zanimanje za naše mleko, med in les. Ni si težko predstavljati slovenskih gospodarstvenikov, ki se, voljni,  niso (še) nič zmenili. Toda tole je treba vedeti o kitajskih poslovnih običajih: vedno se dogovarjajo počasi, od prvih stikov do sklenitve posla lahko mine leto in več. Poslovilna misel podpredsednika Vang Janga je bila rahlo mistična: »Zahvaljujoč drevesom, ki so jih zasadili naši predhodniki, lahko uživamo v hladu teh dreves. Moramo pa jim dati še več vode, da bodo rasla tudi v prihodnosti.«

Vrednost kitajskega vložka v Sloveniji, 19 milijonov evrov, je stokrat manjša od vsote, ki so jo pustili na primer v Srbiji, štiridesetkrat manjša od vložka v Bosni in Hercegovini in petinštiridesetkrat manjša kot v Črni gori. Morda zaradi simpatij do pokojne Jugoslavije ima Kitajska še vedno naklonjen odnos do njenih naslednic. Valter brani Sarajevo, jugoslovanski film iz leta 1972, je na Kitajskem izredno priljubljen. Tako zelo, da Kitajci skupaj z Bosanci pripravljajo novo verzijo. Pravzaprav dve, eno za kitajsko in drugo za evropsko tržišče, za nameček pa še televizijsko serijo. Ker Bata Živojinović tokrat ne bo igral naslovne vloge, je še vedno dovolj časa, da se prijavite na majsko avdicijo.